Kot je povedala direktorica Gledališča Koper Katja Pegan, ima Boris Cavazza pri njej posebno mesto, saj je tvorno sodeloval pri oblikovanju umetniške usmeritve koprskega gledališča.

Kot igralec in režiser je bil zaposlen v Gledališču Koper, kjer se je 2006 tudi upokojil. Kot posebno prednost Cavazze je Katja Pegan izpostavila, da tudi sam govori italijansko, zato je lahko režiral predstavo v obeh jezikih.

Tesna naveza med režiserjem in igralcem
Cavazza je o Borchiju dejal, da je odličen in da je njegova slovenščina dobra. Borchi je tudi prevedel igro v italijanščino, medtem ko slovenski prevod podpisuje Tina Mahkota.

Jezik je po besedah Katje Pegan izjemno pomemben, še posebej pri monodrami. Igralec pa, čeprav gre za monoigro, potrebuje režiserja, je dodala in navedla Borchijeve besede, da "igralec spleza na goro, ki je ne vidi. To goro, njen vrh, vidi šele režiser."

Aleksova zgodba
V dramskem monologu Stena v morju protagonist podoživlja spomine zadnjih let. Z mozaikom fragmentov iz njegovega življenja občinstvu pripoveduje o srečnem odnosu z ženo in hčerko, počitnicah na južni francoski obali, obisku tasta, nekdanjega vojaškega uslužbenca, s katerim Aleks, tako je protagonistu ime, rad spregovori o vsem, od tenisa do obstoja Boga.

Toda kljub pozitivni energiji in želji po življenju, ki jo nenehno poskuša prenesti na občinstvo, lahko pri Aleksu zaznamo čudno melanholijo. Njegovi spomini se pogosto zlomijo, stavki se prekinjajo ali prekrivajo kot plasti različnih slojev spominov, ki poskušajo nekaj zadušiti, piše na spletni strani Gledališča Koper.