"In tako se sprašujem, ali je mogoče napisati dramo, v kateri so vsi dramski liki Judje. To vendar ne gre. Ker, mislim, če so vse osebe Judje, potem vendar ne sme biti nobenega negativca. Brez negativcev pa drame ni. Mislim, če bi v takšni drami nastopil en sam patološki lažnivec - potem bi to že imeli za antisemitsko dramo. Drži, ne?" Te besede v trilogiji Über Leben (naslov se poigrava z namigovanjem na boj za preživetje (Überleben) Judov med drugo svetovno vojno in s 'trdoživostjo' patriarha Simona, ki kar ne umre in ne umre in je torej nekako 'čez' ali pa 'onkraj' življenja, izreče edini nejudovski lik. Vendar Riet to 'sme' izreči; svojo dobroto in toleranco je dokazala že med vojno, ko je bila nadomestna mati judovske deklice Lee. In te besede se na odru smejo pojaviti, ker jih je zapisala judovska avtorica.
Nizozemska pisateljica in pesnica Judith Herzberg je nekaj časa tudi sama preživela v nekem koncentracijskem taborišču na Nizozemskem, po pobegu pa je konec vojne tako kot Lea dočakala pri nadomestni materi. In Judith Herzberg je avtorica, ki se vedno znova vrača k temi holokavsta in usode evropskih Judov po drugi svetovni vojni, a to počne na precej drugačen način. Kritično in brez vsakega pavšaliziranja. In nasprotuje temu, da se zaradi grozljivega kolektivnega spomina na holokavst, ki še vedno bremeni Evropo, terja vztrajanje pri ‚posebni‘ obravnavi Judov. Da se terja, da se Judom še naprej daje nekakšne 'kredite' ali odpustke za napake, ki jih storijo.
Mladi nočejo biti kopije starih Judov
Drama Über Leben, katere premiero so vsi nemški referenčni časopisi pospremili z odličnimi kritikami, je več kot štiri ure dolga saga o družini ostarelega Simona. Predstava si je dobre kritike tudi zaslužila. Kot dinamična in lahkotna zgodba o ljubezenskih trikotnikih (prek več porok, zunajzakonskih zvez in razvez so skozi več kot dvajset let tesno povezani sprva ugledni zdravnik Nico, ki zasovraži svoj poklic in postane nočni čuvaj, razvajena in vedno namrgodena hči premožnega Simona Lea in violinistka z mednarodno kariero Dory) se Über Leben odlično gleda kot kakšna televizijska družinska serija v slogu Dinastije, hkrati pa se skozi pogovore razkrivajo vse plasti za vse Jude se vedno nekoliko enigmatične judovske eksistence po drugi svetovni vojni. Enigmatične eksistence, kateri hoče najmlajša generacija (rojena po letu 1975) narediti konec, ko v osebi Isaaca, nezakonskega sina osemdesetletnega Simona in več kot trideset let mlajše Dory očitujoče vzklikne: "Mi smo za vas le kopije, moramo kar naprej nekaj predstavljati!"
Naravna smrt je luksuz
Ko vztrajanju starejše generacije po spominjanju holokavsta in trpljenja Judov Judith Herzberg nasproti postavi 'tišino', ki zavlada, ko se spregovori o denarju, odpre še eno temo, ki za nejudovske avtorje ostaja tabu. V osebi ostarelega Simona, ki na koncu družino, predvsem hčer Leo, ki zanj skrbi, izigra z na tihem sklenjeno pogodbo o odprodaji družinske hiše, Herzbergova skoncentrira kritiko hipokrizije tistih pripadnikov svojega naroda, ki niso nikoli želeli priznati, da so morda včasih tudi sami spodbujali sovraštvo do Judov. V drami Über Leben je tako denar vedno nekje v ozadju; v ozadju je veliki mamon in Simon do konca življenja vztraja pri molku, ko se pojavi vprašanje, od kod vendar prihaja denar v hišo. Tako tudi njegova izjava, da je "umreti naravne smrti pravzaprav luksuz," dobi še dodaten pomen. Hkrati jo je treba razumeti kot luksuz v smislu sreče, da se je izognil smrti v koncentracijskem taborišču, po drugi strani pa v smislu sreče, da ga ni že kdo od tistih, v sodelovanju s katerimi je tako ali drugače ´pridelal´ družinsko premoženje, ´zaštihal‘.
Kamni namesto mila
Kljub mnogo očitkom Judom, ki so po drugi svetovni vojni in ki morda tudi danes še vedno živijo v preteklosti, pa Judith Herzberg v dramo nedvoumno vplete tudi ostro in docela nedvoumno obsodbo holokavsta. Ta je toliko močnejša, ker je na trenutke zelo mimobežna, poetična, vpeta v na videz drobne opombe, katerih velikega pomena se gledalec pogosto zave šele mnogo pozneje. Enega najboljših opominov na popolno razvrednotenje človeskega življenja v koncentracijskih taboriščih v sodobni literaturi tako prinese nenadni skoraj histerični izpad Nicovega očeta Zwarta, ko se spomni smrti svoje žene in Nicove matere. "Rekli so jim, da se gredo prhat. Dali so jim celo koščke mila. Vendar to ni bilo milo. V papir zaviti kamenčki so bili. Misli na to, da so jim dali kamne namesto mila, še danes ne morem prenesti."

Judith Herzberg je na Nizozemskem znana tudi po svojih prevodih Evripida. In v drami Über leben je veliko sorodnega grški tragediji. Kot kritični komentatorji, kot nekakšen očitujoči zbor so večino časa na odru prisotni skoraj vsi dramski liki, ali pa vsaj v ozadju na vrtljivem podiju ´potujejo´ mimo dogajanja v osredju odra. V ozadju je stanovanje; so sobe, ki se z vrtenjem odra izmenjujejo; pohištvo je pospravljeno in prekrito z belimi rjuhami, kot da bo velika družina z vsem spremstvom nemudoma odšla. Tema končnosti in neskončnosti ter vloga družinskega spomina, k ohranjanju katerega mlado generacijo neusmiljeno priganjajo 'stari', se tako v predstavi režiserja Stephana Kimmiga odrazi tudi v sceni. Najbolje pa jo pooseblja zvezda Deutsches Theatra Almut Zilcher, ki smo jo lani med gostovanjem Deutsches Theatra v Cankarjevem domu videli v Ajshilovih Peržanih v režiji Dimitruja Gotscheffa. Zilcherjeva je Simonova žena in Leina ker si prežmati Ada. Preživela je koncentracijsko taborišče, a si od tega nikoli ni zares opomogla.
Slaba vest tistih, ki so preživeli
Ada o holokavstu ne govori in raje (vedno nekoliko evforično) pripoveduje zabavne anekdote iz časa nemške okupacije Amsterdama, kot je tista o nemških častnikih, ki sta bila v svojih zloščenih škornjih (te poudari večkrat) prijaznejša od nizozemskih kontrolorjev na tramvaju. Ada je iz trenutka v trenutek bolj nora; po vsakem obisku katere od prestižnih klinik v Švici je bolj zmešana, na odru pa ostane tudi po svoji smrti. Z nasmeškom in brbljajoče spregovori o skoraj slabi vesti preživelih, ki muči številne Jude in s tem najbolje podčrta grozoto holokavsta.
Judith Herzberg je znana predvsem kot pesnica. Obvlada zgoščeno podajanje bistva. In s takšnimi 'enovrstičnicami' v drami sicer epske dolžine in na videz lahkotne forme nekakšne odrske žajfnice hkrati poda sporočilo nujnosti kritične presoje vloge Judov v evropski zgodovini in hkrati nujnosti opominjanja na grozljivost nacizma in vsega, kar je sledilo njegovemu prihodu na oblast.