Že samo ime commedia dell'arte pomeni umetnost komedije, arte pri tem označuje tudi obrt, spretnost, tehniko in strokovno plat igralcev, predvsem pa gre za nenapisano, improvizirano uprizoritev, navadno temelječo na komičnih zapletih. Bolj kot danes ustaljeno ime na improvizacijo implicirajo imena, ki so se uporabljala do 18. stoletja, ko se je uveljavilo zgornje poimenovanje. Imenovali so jo comedia all improviso, comedia a soggeto, comedia di zanni, v Franciji pa komedija mask ali italijanska komedija. Sicer ni natančno znano, kako se je tovrsten tip komedije razvil, je pa zelo verjetno, da je v Italiji obstajala že vse od 14. stoletja, pa tja do 18. stoletja, ko je s spremembami v gledališču počasi začela zamirati oziroma se je preformirala v današnji tip komedij.

Gledališke družine preplavijo Evropo
Ne glede na to, kako je šel (pred)razvoj commedie dell'arte (ni jasno ali izvira iz rimskih burk ali iz antičnega mima), je ta svoj vrh doživela v 16. stoletju, ko so praktično vso Italijo, pa tudi preostale dele Evrope preplavile umetniške družine, ki so se ukvarjale z gledališko umetnostjo, in kar na ulicah oziroma trgih postavile oder ter odigrale predstavo. Pri tem je treba poudariti, da so te družine ohranjale močno družinsko in poklicno tradicijo; predvsem je v njih vladala hierarhija, ki je jasno določala mesto posamezniku. Med bolj znane igralske družine iz zlate dobe (1580-1605) sodijo: Accesi, Confidenti, Desiosi, Fedeli in Compania del Gelosi.

Vsaka izmed teh družin je imela lasten emblem ali grb, po katerem je bila prepoznavna, hkrati pa je označeval njihove posebnosti. Gelosi so imeli v grbu dvoglavega romanskega boga Janusa, ki je označeval prihajajoče in odhajajoče karnevalsko obdobje (to se je tedaj dogajalo januarja). Poleg tega je ta bog simboliziral tudi igralčevo dvoličnost, ki obenem igra lik, nakazan z masko, pod njo pa ostaja on sam.

Okvirni scenariji in zapisane šaljive domislice
Igranje je temeljilo na skupinski ustvarjalnosti in izvajanju predstave s pomočjo gestikulacijske ali besedne improvizacije, najpomembnejši pa so bili vnaprej napisani in zelo okvirni scenariji (cannovaccio); določali so le napotke o prihodu na oder in odhodu z odra, ter najnujnejše dele zgodbe.

Igralcem so bili v pomoč tudi t. i. lazziji, kar v italijanščini pomeni šala/odrska burka, bili pa so to napotki o komičnih zapletih in prizorih. Sprva so označevali le mimično ali improvizirano igralčevo potezo, navadno namenjeno komičnemu označevanju dramske osebe – te so pri commedii dell'arte že vnaprej določene. Lazziji so določali za prav to osebo (torej točno določeno osebo) tipično kremženje, pačenje, skratka, klovnovsko obnašanje, kar je prešlo v bravure, ki jih je občinstvo vnaprej zahtevalo. Lazziji, ki so se pozneje (v 17. in 18. stoletju) postopoma vključili v besedilo, a so ohranili prvotno nalogo vodenja gestikulacije, so bili zbrani v nekakšnih zbornikih oziroma v zibaldonih. Poleg vsega tega pa so igralci v igro vnašali lastne, navadno žaljive, domisleke, concétte, kar je pravzaprav tisto, kar je najbolj blizu improvizaciji.

Bistvene značilnost commedie dell'arte: stalne osebe
Ne glede na to, da je commedia dell'arte temeljila na improvizaciji, končni izdelek na odru v nobenem smislu ni bil posledica zgolj trenutnega navdiha, temveč natančnega premisleka. Vse nastopajoče osebe so bile vnaprej izbrane, poimenovane, njihova razmerja do drugih pa so bila natančno določena, kakor tudi situacije v katerih so se znašle. Prav zato, ker commedia dell'arte ni poznala dramskega besedila, je morala imeti neko oporno točko, stalnico, kar so bili karakterji, razdeljeni v tri skupine; služabnike, starce, ljubimce in ljubice. Vsak posamezen karakter je bil določen z masko, ki je zakrivala zgornjo polovico igralčevega obraza in je bila lastna samo temu karakterju, poleg tega pa ga je določal tudi kostum, predvsem pa seveda karakterne lastnosti.

Služabniki
Najpomembnejša skupina, ki je samo igro gnala naprej, so služabniki ali zanniji. Pod različnimi imeni (Harlekin, Pulcinella, Mezzorittino, Scapin, Truffaldino, Brighella …) so se delili na prvega služabnika, ki je bil prekaljen in tisti, ki je vodil oziroma peljal spletko, in drugega služabnka, ki je bil telebanast in prostodušen. Takšen je recimo Harlekin. Prepoznamo ga po tipičnem romboidnem vzorcu na kostumu, sprva je bila to krpanka, in maski z veliko rdečo piko na čelu, ki bi lahko bila tudi mozolj. Njegova naloga je bila, da z akrobacijami in drugimi nerodnostmi skrbi za tempo, pogosto je bil zapleten v ljubezensko zgodbo z drugo služabnico. Variacija Harlekina sta bila Truffaldino in Piertto.

Pulcinella in Brighella pa sta bila tista služabnika, ki sta s svojo premetenostjo in inteligenco vedno znova pretentala svojega gospodarja, kljub temu pa je prav ta lik poskrbel za pravičen razplet in je vedno znova opozarjal na napake bogatašev. Pulcinella je nosil stožčasto kapo in vrečaste bele hlače, opasane z vrvjo, med neumnostjo in premetenostjo pa je znal pokazati tudi sočutje. Brighella je bil tisti, ki je bil najiznajdljivejši in spletkarski, prepoznaven pa je po belem kostumu z zelenimi šivi.

Starci
Predstave commedie dell'arte so bile razdeljen v dva dela; resni del je prikazoval dva zaljubljena para, v smešnem pa so nastopali komični starci (Pantalone, Dottore ali Capetano). Pantalone je bogat beneški trgovec, ki ga zaradi starosti že tare senilnost, skopost in tudi ljubosumnost (njegov naslednik je Moliérov Skopuh), oblečen pa je – kot že njegovo ime nakazuje – v tesne žabe in ima obilen trebuh. Dottore izhaja iz Bologne in ni nujno, da je pravi medicinec, lahko je tudi humanist ali znanstvenik, vedno pa je domišljav, požrešen in zato posledično tudi debel. Prepoznaven je po gomoljastem nosu. Zadnji izmed starcev Capetano občasno lahko nastopa tudi kot ljubimec, predvsem pa je bahaški, postavljaški, za čimer skriva svoj pravi strahopetniški obraz.

Vplivi commedie dell'arte
Novost, ki jo je na odre vpeljala commedia dell'arte, so bile igralke. Vse do takrat so namreč lahko igrali le moški. Pozneje pa se je izkazalo, da je bil njen vpliv na klasične avtorje zelo močen; najznamenitejši komediograf Moliere se v svojih delih precej opiral na izročila potujočih družin. Prav tako pa je njen vpliv viden tudi pri Lopeju de Vegi, Shakespearju in Marivauxu, ki je z rabo nekaterih tipov in situacije komedije mask ustvaril spoj jezikovnega izraza in psihologije. V 19. stoletju je tovrstna komedija povsem z odrov, a se je njeno nadaljevanje razkrilo pantomimi in melodrami, temelječi na črno-belih stereotipih, pozneje pa tudi v filmski burleski in nastopih klovnov. Danes pa na odrih najdemo postavitve Carla Goldonija (na primer Beneška dvojčka in Krčmarica Mirnadolina), ki velja za enega izmed zadnjih predstavnikov commedie dell'arte, obenem pa tudi za tistega, ki ji je z zapisovanjem tekstov in racionalizmom, zadal usodni udarec.

V spodnji galeriji so na ogled nekatere stalne osebe commedie dell'arte iin njihove maske.