Jean Baptiste Poquelin, pozneje si je sam nadel ime Molière, se je rodil meščanski družini 15. januarja (zasledimo tudi datum 14. 1.) 1622 v Parizu. Njegov oče je delal kot kraljevi tapetnik in dvorni sobar, kar je bila za tiste čase nezaslišana čast, poleg vsega pa še dedna. Mlademu Jeanu je bila torej usoda, povezana s francoskim dvorom, v zibelko položena, le da se je sam odločil za malce bolj nekonvencionalno pot.

Leta 1636 je 13-letni Jean Baptist stopil v jezuitski samostan, ki je veljal za najboljšo gimnazijsko ustanovo, njegova sošolca sta bila princ de Conti (ki je bil pozneje tudi pokrovitelj Molièrove gledališke družine) in še en znan francoski komediograf Cyrano de Bergerac. Sicer naj bi se Molière zavzeto učil grščine, latinščine in antične književnosti, vendar pa je pri osemnajstih letih zapustil kolegij in se vpisal na študij prava v Orléansu.

'Ne, hvala' meščanstvu
A usoda je hotela, da je okoli leta 1641 spoznal igralko Madeleine Béjart in njeno gledališko družino. Pri 21 se je odločil, da bo svoje življenje posvetil gledališču, in skupaj z Medaline sta osnovala gledališko skupino, imenovano L'Illustre Théâtre (Slavno gledališče), ki je že čez dve leti propadlo. Leto pred tem pa je popolnoma pretrgal stike z očetom, iz materine zapuščine (mama mu je umrla, ko je bila star deset let) vzel 600 liver, zaradi družinskega spora ga je babica črtala iz oporoke in končno je očetu junaško - kajti to dejanje je veljalo za nezaslišano - vrnil naslov dvornega tapetnika ter zapustil urejeno meščansko življenje. Pridružil se je "hipijem tedanjega časa", igralcem, katerih eksistenca je bila zelo negotova, saj niso imeli rednih dohodkov, njihov sloves pa je bil precej nelaskav, in si nadel ime Molière.

Potem ko je L'Illustre Théâtre popolnoma propadel in se izkazal za finančni fiasko, je Molière pristal v zaporu, pri čemer pa je imel zasluge tudi tedaj zelo vpliven župnik Olier, ki je s prižnice tulil: "Hudič bo vzel ne samo igralce Slavnega gledališča, ampak tudi vse tiste, ki hodijo igralce poslušat in gledat." Gledališču zapisani Molière je pobegnil iz Pariza in s potujočo gledališko družino nastopal po sejmih, ljudskih in političnih zborovanjih, proslavah itd. V tem času je dodobra spoznal mehanizme komedije.

Ugledni pokrovitelji oz. prispevek k zgodovini gledališča
Na veliko srečo Molièrove gledališke družine se ja zanje zavzel Filip Orleanski, brat Ludvika XIV., ki je uredil, da so nastopili na dvoru. Ta prelomnica njegove gledališke kariere se je zgodila leta 1658, ko so pred Ludvikom XIV. odigrali komedijo Zaljubljeni zdravnik, ki je hkrati tudi prelomnica v zgodovini francoske dramatike in gledališča. S to predstavo je Molière komedijo izenačil s takrat prevladujočim žanrom tragedije; komedija je namreč veljala za manjvredno burkaško igro, ki so jo gledali le nižji sloji. S predstavitvijo komedije na dvoru pa sta se žanra v formalnem smislu izenačila, vzpostavila se je celo možnost stapljanja (in izključevanja) obeh.

Formalna vpeljava komedije je močno vplivala na razvoj gledališča, kot ga poznamo danes; brez tega se ne bi razvila meščanska drama oziroma drama nasploh, pri čemer pa je pomembna tudi dokonča prevlada t. i. italijanske škatle oz. baročnega gledališča s fiksnim okvirjem, frontalno izpostavo avditorija in odra ter iluzionistično scenografijo. Predvsem pa je v komedijo vpeljal šalo kot kritično sredstvo, pri čemer je zelo pomembna situacija oziroma akcija, ki dobi komičen značaj. Molière pa ni zaslužen le za zgodovinski razvoj gledališča, temveč je za svoje delo prejemal hvalo že za časa svojega življenja. Vendar pa je slava vedno dvorezen meč.

Žena - hčerka ljubice?
Molièrove komedije so bile mešanica ljudske farse (commedia dell'arte) in visoke dvorne komedije, zaradi česar je bilo njegovo delo vedno tarča kritik. Potem ko se je po uspehu na dvoru ustalil v Parizu, se je poročil z Armando, dvajset let mlajšo igralko iz svoje skupine, za katero je napisal nekatere najboljše ženske vloge; Elmiro v Tartuffu, Celimeno v Ljudomrzniku, Armande v Učenih ženskah in predvsem Lucille v Plemenitem meščanu. Armanda naj bi bila mlajša sestra Madeline, vendar pa obstaja možnost, da je bila njena nezakonska hči z grofom Mondène.

Dvorezna slava
Sicer je užival silno slavo, a je bil na dvoru namelokrat degradiran v dvornega norca, ki je pisal po kraljevem naročilu - včasih menda celo po nareku. Ostal je predvsem igralec, kar pomeni, da je bil praktičen, vodljiv in kupljiv človek. Molièru pa ne gre odrekati njegove umetniške moči; bil je mojster francoske besede in verza. Njegove misli in besede so vedno imele intelektualno težo in učinek.

Meščan, ki se je kalil na podeželju je tako pogosto za predmet posmeha vzel aristokratske plemiče z njihovimi jezikovnimi puhlicami, baročnimi modnimi muhami in gizdalinstvom, je svoja dela angažiral v konkretnem času in okolju. In prav tu se je pokazala dvoreznost njegove slave, kajti kot zabavljača so ga vsi častili: kralj mu je nudil protekcijo in celo nekoliko umetniške svobode, kot kritika pa so ga dvorjani z Ludvikom XIV. pustili na cedilu.

Molièrova trilogija
Najbolj znamenit primer začaranega kroga represije in protekcije Molièra je verjetno njegova najbolj znana komedija Tartuffe o svetohlinskem prevarantu, ki vstopi v nič hudega slutečo družino in jo skuša ogoljufati. Prva različica je bila napisana in uprizorjena leta 1664 in pravzaprav predstavlja nekakšnega pra-Tartuffa oz. njegov zametek; igra je imela le tri dejanja, glavni lik pa je bil še duhovnik (v zadnji različici je le svetohlinec). Kmalu po uprizoritvi so prvo izvedbo komedije prepovedali, dokončno podobo pa je Tartuffe dobil v petih letih boja za legalizacijo.

Molière je vedno pazil, da ne bi neposredno napadal in kritiziral monarhije (in s tem seveda tudi kralja) ter Cerkve. Prva različica Tartuffa pa prek glavnega lika napada prav Cerkev, kar ji je tudi prislužilo prepoved. Končna različica sicer ne postavlja več v središče svetohlinstva duhovščine, vendar pa v precizno zamaskirani dramaturgiji lahko odkrijemo neposredno kritiko kraljeve oblasti. Poleg Tartuffa sodita v vrh njegovega dela še Don Juan in Ljudomrznik, ki se prek komedije že spogledujeta s tragedijo - kar pomeni, da so igre še vedno smešne, lahko pa nudijo različne interpretacije.

Na kraljev ukaz!
O odnosu med kraljem in komediografom pa priča tudi anekdota o nastanku igre Zdravilo ljubezni (L´Amour medecin). V času ko je bil prepovedan Tartuffe in Don Juna ni smel biti uprizarjan je Molière živel v hudi stiski, njegovo veličanstvo pa mu je naročilo naj v petih dneh za 6000 liver (kar je bilo zelo malo) napiše in uprizori veselo igro z baletom. Bolan Molière je vstal iz postelje napisal, naštudiral in odigral igro kot je kralj želel. Ko pa jo je dal v tisk je njej pripisal: "To je le preprosta skica, majhna improvizacija, s katero si je »le Roi« hotel narediti veselje. To je najbolj prenagljena igra, kar mi ih je veličanstvo ukazalo …"

Smrt
Molière se je dolgo časa bojeval s tuberkulozo, ki se je morda začela že ko je bil kot mladenič zaprt zaradi svojih dolgov. Zdi se kot da ga bolezen in slabo počutje nista nikdar prikovala k postelji, temveč njegovo delovno vnemo še podžgala. Zanj je bil usoden dan 17. februar 1673, ko je na deskah Palais-Royala igral glavno vlogo v komediji Namišljeni bolnik. Med predstavo se je kašljajoč kri zgrudil na tla, nekateri so mislili, da je vse skupaj le del igre, bolje podučeni pa so hoteli predstavo prekiniti. Moliière je vztrajal do konca in umrl po predstavi v (zdaj slavnem) naslonjaču, ki še vedno stoji v pariškem gledališču. Tako je veliki komediograf, ki so ga pogosto imeli le za dvornega norca, pa je bil pravzaprav zelo resen človek, izdahnil "v lastni komediji".

Lejla Švabić