Ribičič je svojega Črnega muca postavil v idilično vaško okolje, ki današnjim otrokom iz mesta ni vedno blizu, zato sta režiser in dramaturginja zgodbico postavila v stanovanje oziroma kuhinjo. Gostujoči režiser in član češkega lutkovnega gledališča Drak Jiři Vysohlid je z ljubljanskim lutkovnim gledališčem sodeloval pri predstavi Trnuljčica, za katero je prispeval glasbo. Pri slikanici Črni muc vasuje ga je skrbelo predvsem, kako uprizoriti besedilo, ki nima veliko drame in kjer se vse dogaja na enem mestu. Odločil se je za dve vzporedni zgodbi - v prvi nastopata dva muca, v drugi pa moški in ženska.

Romantični mačji kitarist
Ribičičeva zgodbica, ki je nastala leta 1946, govori o Črnem mucu, ki svoji izbranki Beli muci vsak večer "brenka na kitaro, naj postane njegova ženka". Oboževani izbranki obljublja vse mogoče, a njegove romantične podoknice se vsakokrat klavrno končajo, a na koncu Bela muca snubcu le prisluhne.

Sitarjeva je pojasnila, da je besedilo nastalo v Ribičičevem zrelejšem obdobju, ko ljubezni ni več opeval v romantičnem kontekstu, ampak kot nekaj, za kar se je treba truditi in kar žene svet. V predstavi nastopajo Asja Kahrimanović, Miha Arh in Jure Lajovic. Tudi glasbo je napisal Vysohlid, za likovno podobo lutk in scene pa je poskrbel Ludek Joska.

Druga premiera predstave, ki je namenjena otrokom, starejšim od šest let, bo v četrtek, prav tako ob 19. uri. Črni muc vasuje je tretja lutkovna premiera te sezone v Lutkovnem gledališču Ljubljana.

Pravljični humor Josipa Ribičiča
Josip Ribičič je bil učitelj, urednik in pisatelj. Primorec, rojen leta 1886, je po končanem šolanju začel opravljati učiteljski poklic na Tržaškem. V Trstu si je uredil dom, se poročil in si ustvaril družino. Tu se tudi začne njegova pisateljska pot. Leta 1912 izda prvo zgodbo z naslovom Kraljestvo čebel. Kmalu po prvi vojni izide spevoigra V kraljestvu palčkov (1922), v kateri se pravljičnost meša z za avtorja značilnim humorjem.

Največ uspeha je Ribičiču kot mladinskemu pisatelju prinesla povest Miškolin (1931). Med otroškimi potopisnimi deli je med bralci postala priljubljena zlasti povest Nana, mala opica (1937) o opici, ki ni izpustila vabe iz pesti, ujete v kokosov oreh, in jo je to stalo svobode ter domovine. Pet let za Nano pa je moral neprostovoljno od doma tudi njen avtor, ki se je iz italijanskih zaporov in ujetništva vrnil v Ljubljano šele po kapitulaciji Italije. Po vojni se je Ribičič zaposlil na ministrstvu za prosveto. V svojem šestdesetem letu je napisal in objavil zgodbo o "mačji ljubezni" z naslovom Črni muc vasuje (1946). Tudi ta je bila pri občinstvu dobro sprejeta.

Josip Ribičič je deloval tudi kot urednik. Bil je prvi, ki je urejal še danes priljubljenega Cicibana, njegovo ime pa je povezano tudi z Mladinsko matico, založbo Mladinsko knjigo, revijo Kurirček in drugimi pomembnimi založniškimi povojnimi projekti - predvsem tistimi za otroke in mladino. Poleg leposlovja je urejal tudi didaktično gradivo, uredniško je sodeloval pri nastajanju številnih čitank in beril za osnovne ter strokovne šole.