Premierno bodo predstavo uprizorili nocoj v Prešernovem gledališču Kranj.

V svojem avtobiografskem romanu se je "pesnica, pisateljica in novinarka Maruša Krese dotaknila vznemirljive in travmatične teme druge svetovne vojne na slovenskih tleh. Zgodba o njeni družini se v romanu začne leta 1941 skozi osebno izpoved mladega partizanskega para, ki se nenadoma znajdeta sredi vojne vihre sredi kočevskih gozdov, kjer se bije krut in neizprosen boj za preživetje," so v gledališču zapisali pred premiero.

Sorodna novica Maruša Krese - vedno pokončna ženska, ki je ni strah

Avtorica skozi oči svojih mladih in na hitro odraslih staršev izriše vse etične in ideološke dileme, pred katere sta v partizanih postavljena On in Ona. To se nadaljuje tudi v povojnem času vzpostavljanja nove oblasti in vloge posameznika v sistemu, v katerem je družina postavljena na drugo mesto. V tem času obnove domovine se izpovedi staršev leta 1952 priključi avtoričin glas – glas njune hčerke Maruše.

"Zgodba Maruše Krese o tem, kako govoriti o vojni, je zato predvsem zgodba o pogumu ljudi med vojno, pa tudi o pogumu, kako govoriti o vojni brez mitološkega poveličevanja ali omalovaževanja. Predvsem pa je zgodba o pogubnih posledicah vsake vojne, saj za sabo ne pušča samo smrti in razdejanja, ampak tudi neizbrisne travme v ljudeh, ki se vlečejo celo čez več generacij," so zapisali v PGK-ju.

Ob grozotah vojne v Ukrajini je ta misel še toliko bolj boleča, predstava pa še bolj aktualna, meni direktor kranjskega gledališča Jure Novak. Kot je poudaril, je roman, ki obsega desetletja družinske zgodbe, predstavljal izziv za odrsko predstavitev. Lotila sta se ga dramaturginja Simona Hamer in režiserka Anđelka Nikolić.

Odločili sta se pripovedovalko zasesti v vlogo občinstva. Občinstvo tako skozi Marušin pogled spremlja in doživlja vse vojne in povojne zgodbe. Na odru so štirje igralci – Miha Rodman, Tina Resman, Borut Veselko in Vesna Jevnikar –, ki odigrajo dva lika (njo in njega) v različnih življenjskih obdobjih.

Predstava podaja predvsem ženski pogled na vojno. "To pomeni, da nas je bolj kot uradna zgodovina, v kateri so včasih stvari predstavljene zelo črno-belo, tako da zgodovina lahko postane tudi orodje propagande, zanimala intimna zgodovina človeka in družine v vsakdanjem življenju. Pri tem so resnice in laži prepletene, tako da se v bistvu ves čas sprašujemo, ali res vemo, kaj se je dogajalo," je pojasnila režiserka.

Kot je opozorila, zgodbe vplivajo na to, kako bodo živele naslednje generacije in ali bo to v življenje v miru ali vojni. Gre za medgeneracijski prenos zgodb in travm, ki je zelo pomemben, saj naslednja generacija hitro pozabi, kaj je bilo, zato se potem drugače odzove na možnost nove vojne, je še dejala.