V ljubljanski Drami bo nocoj premierno zaživela drama Evropa Vinka Möderndorferja, nad katero bdi mlada režiserka Renata Vidič. Po Möderndorferjih besedah je blasfemična farsa o evropski mori v času, ko je na preizkušnji naša človečnost, žal zelo aktualna. V njej je hotel spregovoriti o manj dobrih lastnostih Slovencev, ki jih je postavil na nižjo raven - raven plemena Šentflorjancev. "Dokler smo bili prvi na Balkanu, smo mislili, da smo pošteni in moralni. Zdaj, v večji skupnosti, pa smo primorani pogledati v ogledalo," je njegova teza.

Družbena kritičnost kot rdeča nit sezone
Predstava prinaša "obračun s sanjami, ki smo jih imeli pred 20 leti", predstavi pa tudi neperspektivnost mlade generacije, je povzel ravnatelj ljubljanske Drame Igor Samobor. Govori tudi o dehumanizaciji Evrope, ki že nekaj časa doživlja propad velike evropske ideje, kar se kaže tudi na področju begunskih priseljevanj. Predstava dobro vpeljuje temo nove sezone, ki bo gradila na karikaturah in ponujala nenasilno družbeno angažirano misel.

Drama predstavi razmere mladih v postsocializmu, ki je na brezobziren način ponotranjil slaba vodila kapitalizma in iz njih ustvaril barbarski neoliberalizem, v katerem ni prostora za socialno varnost in vrednote, je pojasnila dramaturginja Eva Kraševec. Stanje v slovenskem prostoru in širše avtor predstavi skozi blasfemično farso in humor, v besedilu pa so močne reference na Cankarjevo Dolino Šentflorjansko in Strniševe Ljudožerce.

Dehumanizacija družbe in brezizhodnost mladih
V ospredju drame je mlad intelektualec Maks, ki zaradi pomanjkanja denarja za najemnino ostane na cesti. Zato mu ne preostane drugega, kot da se vrne domov k materi, kar pa se sprevrže v pravo moro. Aljaž Jovanović, ki upodablja Maksa, je dejal, da sporočilo drame leži v človekovi odgovornosti za lastno življenje. Po režiserkinih besedah predstava kaže na razkorak med sanjami o združeni, odprti in humani Evropi ter realnim stanjem, v katerem prevladuje birokratski sistem, ki je večkrat v popolnem protislovju z malim človekom.

Prek Maksove zgodbe se je Vidičeva hotela navezati na položaj mladih, ki se z dobrimi ocenami in diplomo znajdejo brez prihodnosti in se morajo vrniti domov - pa tudi na dehumanizacijo Evrope, ki trenutno (tudi na področju begunskih priseljevanj) doživlja propad velike evropske ideje. Maksov primer je realnost tega, kar se dogaja z Evropo, in kar zelo vpliva na njegovo zgodbo.

Oblika besedila sloni na Cankarjevem in Strniševem tekstu - oba literata veljata za velika stilista slovenske književnosti. Za predstavo so izbrali pogovorni jezik, zato da bi predstavili banalnost, v katero so vrženi liki, ki se sicer izražajo zelo metaforično in referenčno ter mestoma uporabljajo polcitate. Obenem so zelo sporočilno zgovorni tudi scena, kostumi in glasba. Sceno je prvič za ljubljansko Dramo postavil Bine Skrt, kostumi so delo Mete Sever, za glasbo pa je, prav tako prvič v tem gledališču, poskrbel Aldo Ivančić.

Poleg Jovanovića v predstavi igrajo še Janez Škof kot Gazda – Župan, Gregor Baković kot Stanko – Gostilničar, Vojko Zidar kot Cestar, Gorazd Logar kot Filozof – Župnik, Maša Derganc kot Irena, Alojz Svete kot Angel, Valter Dragan kot Kamionar, Saša Pavček kot Mama Majda, Zvezdana Mlakar kot Župnikova kuharica, Iva Babić kot Kamionarjeva žena in Marko Okorn kot Klošar.