"Dejansko je čudovit izziv, še posebej na Hrvaškem, kjer je to še bolj izrazito kot v Sloveniji, ponovno preveriti stanje duha in stanje, v katerem smo danes," je pred premiero v Mariboru dejal režiser Tomaž Pandur. S koprodukcijo EPK-ja s Hrvaškim narodnim gledališčem, ki jo bodo v Slovenskem narodnem gledališču Maribor uprizorili ob 19.30, se Pandur po aprilskem umiku iz projekta Evropska prestolnica kulture vrača v Maribor.
Lev Nikolajevič Tolstoj v roman ni ujel le Rusije v času Napoleonovih vojn, ampak tudi družinske usode na začetku 19. stoletja, poleg tega je odprl večna vprašanja ljubezni, smrti in vere. Pandur je Vojno in mir zastavil kot dvoje nasproti si stoječih zrcal; Vojna, obdobje boja, se izmenjuje z Mirom, posledico tega boja in obenem strahom pred novim spopadom. Če Vojna ustvarja veliko zgodovino, je Mir čas gojenja iluzij, če je Vojna pekel, Mir ni raj, ampak purgatorij. V zgodbi Vojne in Miru raj nima prostora, ta je nekje daleč stran. Ko je v ospredju Vojna, jo Mir opazuje kot gledališko predstavo in obratno.

V predstavi nastopa skoraj celoten ansambel Hrvaškega narodnega gledališča, med drugim igrata Zrinka Cvitešič in Pandurjev 'stari' sodelavec Livio Bandurina. Grofico Rostovo igra Milena Zupančič, ki prvič sodeluje tako s Pandurjem kot hrvaško gledališko hišo. S priznanim režiserjem znova sodelujejo dolgoletni sodelavci, scenografa Sven Jonke in Nikola Radeljković iz zagrebškega oblikovalskega studia Numen, glasbenika tandema Silence Boris Benko in Primož Hladnik, pod dramatizacijo se podpisuje Darko Lukić, dramaturginja pa je Livija Pandur.
Pandur: Danes so časi drugačni
Pandurju, o čigar vlogi je bilo v okviru EPK-ja v slovenskih medijih prelitega precej črnila, ni žal, da je dve leti pomagal soustvarjati idejo EPK-ja. "Skupaj smo snovali idejo o konceptu mesta v prihodnosti in moram reči, da mi ni žal, čeprav se koncepti in ideje tako kot vse spreminjajo in danes živimo oziroma živite neki drug EPK, kot smo si ga na začetku zamišljali," pravi. "Naš EPK je bil zastavljen zelo velikopotezno, računajoč na popolno pripravljenost mesta in popolno pripravljenost države, da se odzoveta na takšno zgodovinsko priložnost. Danes je EPK prilagojen možnostim, resničnosti in verjetno potrebam mesta in države v tem trenutku," ocenjuje ustvarjalec, ki priznava, da so danes časi drugačni.
Da je čas, da se "trezno" pogleda na delo in vlogo Tomaža Pandurja, opozarja tudi programski vodja EPK-ja Mitja Čander. "Brez Tomaževega vstopa v dogajanje EPK-ja ne bi bilo ambicioznosti in tovrstne svetovljanske dimenzije, ki smo ji kasneje sledili tudi drugi ustvarjalci EPK-ja," je dejal.
Programski vodja EPK-ja Mitja Čander je pred eno osrednjih premier v Mariboru v okviru EPK-ja poudaril, da je Pandur daleč najbolj prepoznaven slovenski režiser v mednarodnem kontekstu, "ne glede na to, kaj si kdo misli" o njegovi estetiki in delu. Prav tako je bil idejni vodja projektov Kulturne ambasade in Severni sij, ki se v okviru EPK-ja že udejanjajo, ter pobudnik ideje za novo prizorišče uprizoritvenih umetnosti, ki bi Mariboru po Čandrovem mnenju "na dolgi rok prineslo izjemen preboj".
Tudi o Pandurjevi predstavi se je že veliko pisalo, vseh kritikov po oktobrski premieri v Zagrebu ni navdušila. Vendar 'vsi poskusi izmišljenih škandalov so ostali v senci njene umetniške veličine,' pravi direktorica HNK-ja Ane Lederer in tudi Mitja Čander poudarja, da gre za vrhunski umetniški dogodek.