Tudi druga polovica letošnjega Ex Ponta je zaobsegala raznolike formate in vsebine uprizoritev: videli smo subtilno gledališko-gibalno raziskavo človeške krhkosti (Fragile), bili obdani z vizualno-zvočno totalno izkušnjo apokaliptičnega in tesnobnega vojnega sveta (Controllo Remoto), se sproščeno radostili ob Sneguljčici in njenih palčkih iz rudarskega mesta. Morda smo izvedeli kaj novega o globalnih političnih-ekonomskih odnosih (Kriv!), a tudi v nasprotnem primeru nas je konec pahnil v drugačen pogled na poprejšnje performativno predavanje (Lecture Performance) in nas privlekel v dejaven premislek in odločitev.

Inovativni prijemi v subtilni atmosferi ranljivosti
S plesno-gibalno predstavo Fragile (režiser Gabor Goda) je gostovala madžarska skupina iz Romunije M Studio, ki raziskuje nove oblike na področju gibalnega gledališča. Naslovna tema določa uprizoritveni okvir, znotraj katerega so ustvarjalci s pomočjo improvizacije raziskovali gibalne, idejne in besedne elemente človeške ranljivosti in krhkosti. Fragile je subtilna atmosferska uprizoritev, grajena iz notranjih asociacij, ki jih ustvarjalci preobražajo v vizualne podobe, sestavljene iz preprostih a učinkovitih gibalnih sekvenc, inovativno uporabljenih rekvizitov in vmesnih besednih izpovedi. »Zgodba« ranljivosti se pojavi z odraslostjo v družbi tveganj in tekmovanja ter jo v uprizoritveni vizualni podobi lahko zaznamo v metaforičnemu izhodu iz varne povezanosti s pomočjo upogljivih lesenih palic – nevidnih vezi med ljudmi, ki se medsebojno podpirajo – na podij, kjer fizične in čustvene omejitve pokažejo svoj strah. Predstava raziskuje tudi spopadanje s strahom ter sprejemanje lastne ranljivosti, ki to spremeni v moč. Hoja po kozarcih, ples na kozarcih, hoja po glavah so dejavnosti, pri katerih gledalcu zastane dih, skorajda kot če bi se sam spopadal z premagovanjem lastne šibkosti. Lastna moč, ki izrašča iz spopadanja z lastnimi ranami in rast zaupanja vase ter v druge skozi kontaktno gibalnost uprizoritev ne spreminja v pomirjenost, ampak v vznemirjeno moč, ki verjame v pozitivno razrešitev. Ob umirjeni, lirični atmosferi, poudarjeni estetsko izčiščeni vizualnosti in nekoliko folklorni zvokovnosti uprizoritev podaja mirnost in moč, ki preraščata v osebnostno in uprizoritveno trdnost.

Med realnim in fikcijskim, med ekonomskim in političnim
V okviru Via Negative, mednarodnega projekta sodobne performativne umetnosti oziroma njegovega nadaljevanja raziskovanja vprašanj v seriji performansov Via Nova, je dubrovniški performativni umetnik Boris Kadin predstavil svoj avtorski Lecture Performance (Predavanje-peformans) Kriv!. Izraz Lecture performance se je uveljavil kot oznaka za performanse, ki si za svoj način posredovanja sposojajo konvencije akademskega pedagoškega procesa in tako preko forme predavanja razpirajo mesto med fikcijo in realnostjo. Kadin v performansu Kriv! prikazuje zgodovino in delovanje Mednarodnega denarnega fonda (The International Monetary Fund – IMF), katerega glavna funkcija je nadzorovanje državniških mednarodnih finančnih poslov ter skrb za uravnoteženo, trajnostno globalno rast. Javnosti sicer slabo poznano, a glede državniških ekonomskih in političnih odločitev vodilno korporativno mrežo, predstavlja tudi skozi zgodbe vodilnih odločevalcev: izvršnega direktorja IMF-ja Dominique Strauss-Kahna in nekdanjega ekonomskega hitmana Johna Perkinsa. Performans se tako vključuje v množico zadnje čase popularnih (pol)dokumentarnih filmov (Denar sveta grobar Ervina Wagenhoferja, Korporacija Marka Achbara, Doktrina šoka Michaela Winterbottoma in Mata Whitecrossa) ter knjig (Doktrina šoka Naomi Klein, Confessions of an Economic Hit Man Johna Perkinsa, Ekonomist pod krinko Tima Harforda, Za 100 evrov na mesec Vasje Badaliča, knjige Miltona Friedmana), ki v načelu delovanja neoliberalnega kapitalizma razkrivajo ekonomska dogajanja z odzadnjimi nitmi političnih igric in manipulacij. Z eno razliko; po enournem predavanju, v katerem obravnavano tematiko na ravni nasprotij virtualno – realno in informacijsko – dejansko/delujoče dopolnjuje tudi sama forma predavanja – v živo posredovane informacije Kadin kombinira z klikanjem po vsebinsko ustreznih internetnih straneh in na spletu dostopnih videih, ki služijo za prikaz ali dopolnitev povedanega – na koncu performansa Kadin občinstvu ponudi možnost sodelovanja in odločanja. Možnost ali naloga, po kateri naj bi vsak posamezni gledalec glasoval »za« ali »proti« krivdni obtožnici, namenjeni vodilnemu direktorju IMF-ja, performans spremeni v mnogo več kot omenjena popularna (pol)dokumentarna razkrivanja globalne politično-ekonomske igre današnjega sveta. Tematiko namreč s tem vprašanjem in možnostjo volilnega glasu razplasti v toliko, kolikor se gledalec nepričakovano znajde v zadregi pred krivdo lastnega (ne)sodelovanja – ali bom glasoval in kako bom glasoval, čemu verjeti, kakšne so posledice? Rezultat glasovanja namreč ne izvisi v prazno, ampak ga Kadin kot zaključek performansa uporabi za lastno akcijo – obtožnico z rezultatom pošlje in bo na zaključku vsakokrat izvedenega performansa poslal na elektronski naslov IMF-ja, s čimer nasproti pogostemu cinizmu dejavno izrazi svoje osebno in umetniško prepričanje, vključujoče upanje, da družbeno delovanje še šteje in ima svojo vidnost, če že ne moči.

Z daljinskim upravljanjem do apokaliptične vizije
Controllo Remoto (koncept in režija Alessandro Panzavolta), predstava italijanske skupine Ortographe, je scenska predstava brez živega igralca. Z uporabo videa, predvsem pa luči in zvoka ustvarja vseobsegajoč prostor in atmosfero, nekakšen svoj svet, ki zaobjame celoten prostor, vključno s prostorom za občinstvo, ter gledalca potegne v totalno, nekoliko tesnobno in nelagodno gledališko izkušnjo. Začetne videopodobe na plapolajoči membrani tik pred občinstvom ponujajo dokumentarne podobe ameriške državljanske vojne (prve obstoječe vojne fotografije), ki uokvirijo nadaljnjo tematsko razširitev brez podob – le z abstraktnim, a natančim scenskim atmosferskim performansom. Gledalec je potopljen v temen, skorajda apokaliptičen, vsekakor pa nekje izgubljen svet (v tem smislu se pojavlja asociacija na roman Cesta Cormaca McCarthyja in ekranizirano podobo v režiji Johna Hillcoa ali znamenito sesuto podobo sveta v filmih Mad Max Georga Millerja). Sporočanje poteka na ravni delovanja na gledalčeva občutja, izkušnja pa je vseobsegajoča. Beli ali barvni snopi in žarki ter megla ustvarjajo skupaj z zvočno podobo in scenskimi elementi (membrana, na katero so projecirane videopodobe, pozneje jo »odnesejo« baloni, robot – stroj, ki deluje kot rekvizit za doseganje določenih svetlobnih efektov, hkrati pa kot »preživeli« nadomestek človeških bitij, velika napihnjena groteskna podoba nenavadne živali) apokaliptičen, z vojno prepreden, porušen svet, upravljan od nekod drugod, na kar preko tehnološke asociacije namiguje tudi naslov (Remote Control – daljinsko upravljanje). Preko te misli predstava skozi raziskovanje podob, zvokov in njihove funkcije v tridesetih minutah strnjeno, tematsko nevsiljivo in učinkovito izrazi svoj pomislek o družbenih reprezentacijah, nadzoru in vojnih strategijah.

Duhovita in komunikativna Sneguljčica iz rudarskega mesta
Tokratna reinterpretacija Sneguljčice bratov Grimm, nastala v okviru mednarodnega evropskega projekta »Puppet Nomad Academy« je Sneguljčico postavila v rudarsko mesto, vseh sedem palčkov – delavcev v rudniku – je poimenovala enako, Sneguljčica je za prijatelja dobila slepega belega krtka, njen princ pa je bioekoinženir. Besedilo, ki sta ga priredila režiser Marek Bečka in dramaturginja Zala Dobovšek, tako zavzema sproščeno ironično držo do aktualnega časa in mimogrede duhovito komentira tako različne osebnostne značilnosti »pravljičnih« junakov (ki delujejo zelo realno) kot sodobne eko- in biotrende. Duhovitost, sproščenost in odzivnost igralcev (Elena Volpi in Jose) pritegne h komunikaciji tudi otroško publiko in se odlično znajde v izrabi lutk ter zanimivo postavljenega rudarskega »mesteca«, ki omogoča dinamičnost zgodbe in prehodov med mačehino hišo, hišico palčkov, rudnikom ter zunanjega prostora. K privlačnemu tempu pa zagotovo prispeva tudi hiphoperska pesmica palčkov.

Aktualizacija upora malomeščanski seksualni represiji
Režiser Oliver Frljić, ki ga poznamo predvsem po predstavah Turbofolk Hrvaškega narodnega gledališča Ivana pl. Zajca ter Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! Slovenskega mladinskega gledališča je z Zagrebškim gledališčem mladih uprizoril Pomladno prebujenje. Dramo Franka Wedekinda, ki je ob svojem nastanku konec 19. stoletja izzvala številne proteste, v 21. stoletju pa doživela številne uspehe kot broadwayski muzikal (muzikal Pomladno prebujenje v režiji Sebastijana Horvata so uprizorili tudi v lanski sezoni v Mestnem gledališču ljubljanskem), je Frljić adaptiral v izrazito kritično uprizoritev, nastrojeno proti hrvaški Rimskokatoliški cerkvi. Dramski rezi, razdrobitev linearnega poteka v tri zgodbe glavnih protagonistov – žrtev represivnega religioznega sistema, poseganje v dramskost z razkrivanjem gledaliških konvencij preko lika pripovedovalca ter dodajanje besedila o aktualnem stanju Rimskokatoliške cerkve na Hrvaškem (npr. navajanje zakonov, ki določajo vlogo cerkve v državi, podatki o izbranem katoliškem programu izvajanja spolne vzgoje v šolah, ki med drugim uči, da je spolno življenje primerno le v okviru zakonske zveze, da je masturbacija škodljiva, homoseksualnost nenormalna, itd.) uprizoritev postavljajo v današnji čas. A ost, ki jo ustvarjalci usmerjajo proti hrvaški Cerkvi, je enako manipulativna in ideološka kot njihovi nasprotniki. Uporaba ali natančneje, manipulativna zloraba krščanskih simbolov, uprizoritev spreminjajo v nesmiselno provokacijo, ki z nasilnim in enoznačnim podajanjem protikrščanskega upora ne doseže napovedane provokacije. Kaže kvečjemu na to, da iz srda oblikovan material potrebuje veliko prečiščevanja ter hkrati opozarja, da je dialog možen na odprti, racionalni in sprejemljivejši ravni, na kar pa so ustvarjalci pozabili.

Zaključek festivala
Festival se je zaključil z uprizoritvijo Rdeče (režiser Martin Kočovski), adaptacijo romana Orhana Pamuka Ime mi je rdeča. Prva produkcija mednarodne mreže NETA (Nova evropska teatrska akcija) z mednarodno igralsko ekipo je ideološki spor med tradicijo in sodobnostjo uprizorila kot vprašanje osvoboditve v razporu med vzhodno in zahodno kulturo in zaključila z neposrednim agresivnim izlivom o zbeganosti mlade generacije med socialistično zgodovino in zahodnim neoliberalizmom.

Več o predstavi preberite tukaj.