Pet zakonskih parov in njihovi ljubimci se zapletejo v klobčič navzkrižnih razmerij in se v hotelu sumljivega slovesa bliskovito izmenjujejo v vlogah zalezovalcev, skrivačev, ljubimcev in prevaranih zakoncev. To je bistvo komedije Bumbar (Le Dindon) Georgesa Feydeauja, ki jo bodo v ljubljanski Drami premierno uprizorili danes ob 20.00.
Že mimobežna primerjava med dogajanjem v predstavi in Feydeaujevim življenjem razloži, zakaj se je največji mojster vaudevilla v tako imenovani belle époque tako dobro odrezal pri tem tekstu. Gre vendar besedilo, s katerim je Feydeau že ob premieri v Le Palais-Royalu leta 1896 navdušil kritike in občinstvo in ki je bilo kot prva njegova komedija leta 1951 uvrščeno v repertoar Comédie-Française.
Torej, pohajanje po hotelih dvomljivega slovesa in bližnji stiki z ne prav dobro poznanimi damami so bili nekaj dosti pogostega v življenju Georgesa Feydeauja. Navsezadnje mu je to po razglasu: "Jaz sem Napoleon III.!" leta 1921 tudi prineslo smrt v umobolnici. Leta poprej je namreč 'staknil' sifilis in njegovo duševno zdravje je skozi leta očitno pešalo. Hkrati je kljub bleščeči karieri dramatika od konca osemdesetih let 19. stoletja pa tam nekje do leta 1919 vedno globlje tonil v finančni polom. Tako na borzi kot tudi v igralnici je izgubljal velike vsote denarja, tako da se je moral na koncu celo 'znebiti' bogate umetniške zbirke, v kateri so bila tudi dela Cézanna, Renoira, Moneta in van Gogha.
Resnična in odrska farsa francoske družbe s konca 19. stoletja
Feydeaujeva gledališka dela so bila tako izjemno uspešna tudi zato, ker so na farsičen način razkrivala dvoličnost francoske družbe. Ta je proti koncu 19. stoletja zapadla v globoko krizo, ki je vrhunec doživela z dvema eponimnima škandaloma tretje francoske republike. Prvi je bil finančni škandal, povezan z gradnjo Panamskega prekopa. Več ministrov vlade Georgesa Clemenceauja je bilo obtoženih prejemanja podkupnin, da ne bi izdalo slabega finančnega položaja Družbe za gradnjo panamskega prekopa, v katero je denar vložilo mnogo Francozov in na koncu denar tudi izgubilo.
Drugi veliki škandal je bila Dreyfusova afera. Šlo je za zloglasno krivo obtožbo judovskega časnika Alfreda Dreyfusa, da je državne skrivnosti izdajal Nemcem. Tudi ko je bila njegova nedolžnost že tako rekoč dokazana, ga še vedno niso hoteli pomilostiti, in sledila je odmevna javna akcija z Émilom Zolajem na čelu, ki je pokvarjenost vojske in antisemitizem v njej razkril v razvpitem besedilu J'accuse … ! (Obtožujem!)
Prva režija Luke Martina Škofa v Drami
V tem vzdušju nihanja med predajanjem uživaštvu, slutnjo prihajajoče velike vojne in korupcijo, ki se je zalezla v vse pore družbenega tkiva, je Georges Feydeau napisal Bumbarja. Na odru ljubljanske Drame bo besedilo zaživelo v prevodu Aleša Bergerja, s Feydeaujevo prepoznavno situacijsko in besedno komiko pa se je spopadel Luka Martin Škof. Škof v Drami tokrat režira prvič. V Feydeaujevo besedilo, spleteno okoli troedinosti ljubezni, poželenja in zakona, režiser ni dosti posegal. Po Škofovih besedah so besedilo le nekoliko skrajšali in utrip predstave prilagodili sodobnemu tempu. Bumbarja je Feydeau pisal več kot desetletje pred ločitvijo od svoje žene in tedaj je še verjel, da ima vsak zaplet v življenju tudi rešitev in da se da napake iz preteklosti z dobro voljo popraviti. Zato ima Bumbar tudi srečen konec, ki kljub umeščenosti predstave v čas, poln skepse in pesimizma, prinaša upanje.
Vzdušje in ritem predstave močno zaznamuje tudi domiselno rešena scena. Miha Knific je ustvaril vrtljivi oder s tremi prizorišči, ki si lahko zelo hitro sledijo. Tako je tudi omogočen hiter ritem dogajanja na odru, ki poudarja temo skrivanja in posameznikovega beganja med različnimi partnerji. V predstavi sicer nastopajo Alojz Svete, Bojan Emeršič, Gorazd Logar, Matjaž Tribušon, Marko Okorn, Tom Ban, Matija Rozman, Aljaž Jovanović, Rok Vihar, Maja Sever, Veronika Drolc, Iva Babič, Polona Vetrih, Maša Derganc in Sabina Kogovšek. Avtor glasbe je Mirko Vuksanović, igralci pa nastopajo v kostumih, navdih za katere je Nadja Bedjanič črpala iz mode devetdesetih let prejšnjega stoletja.
Resnični svet Georgesa Feydeauja
Ko je Georges Feydeau pri 58 letih leta 1921 umrl, je njegov opus obsegal skoraj 50 dramskih del. V svojem času je Feydeau veljal za lahkotnega dramatika, danes pa ga prištevajo med klasike, čigar pisanje med drugim velja za napoved nadrealističnega in dadaističnega teatra ter ze predhodnika gledališča absurda. V svet intrig se je Georges Feydeau vživel prav zlahka, saj se je nanj 'privajal' že od malega. Njegova mati, Poljakinja Léocadie Bogaslawa Zalewska, je namreč domnevno imela afero s polbratom Napoleona III., s Charlesom de Mornyjem, nekateri pa so celo govorili, da naj bi bil Georges sin samega Napoleona III.
Na takšne namige je duhovito odgovarjala: "Poglejte vendar mojega Georgesa! Kako naj bi bil vendar tako inteligenten mladenič sin tako neumnega vladarja!" No, tudi če je bil inteligenten, se Georges v šoli ni kaj dobro odrezal. Iz nje je tudi izstopil, ko so uprizorili njegova prva besedila. Ljubezen do gledališča mu je sicer privzgojil oče, nekoliko neuspešen pisatelj Ernest, ki pa je toliko bolje obvladal neuspešno 'špekuliranje' na borzi, kjer je tako kot nekaj desetletij pozneje njegov sin tudi pustil precej denarja. Še več pa ga je šlo v kupovanje in opremljanje luksuznih stanovanj.
Prvi veliki uspeh je tedaj 23-letni Georges Feydeau dosegel leta 1886, in sicer z dramo Tailleur pour dames (Damski krojač). Zares uveljavil pa se je šele po letu 1992, ko je postal eden najbolj priljubljenih avtorjev vaudevilla. Tudi pri nas smo videli že mnogo njegovih del. V zadnjih letih so se tako na naših odrih zvrstile Feydeaujeve drame Bolha v ušesu ali Kaplja čez rob, Gospod gre na lov in Tašča mi je c...