V LGL-u se s predstavo poklanjajo 50-letnici smrti pisatelja Frana Saleškega Finžgarja, pri tem pa so se povezali z založbo Miš. Pobudnica tako predstave kot knjige po Finžgarjevem besedilu je Eka Vogelnik, ki se podpisuje pod dramatizacijo, režijo in likovno podobo predstave. V gledališču so pobudo z veseljem sprejeli tudi zato, ker je pri njih režirala že Finžgarjevo pravljico Kdo je napravil Vidku srajčico, ki je imela ogromno ponovitev.
Finžgar je pripoved napisal po motivih srednjeveške pripovedke o francoskem vitezu Pierru in njegovi izbranki Maguelonni, a jo je priredil za slovenskega bralca. V pripovedki, ki naj bi v Francijo prišla iz arabskega sveta, se mešata pravljični in ljubezenski motiv, kar ohranja tudi predstava, pojasnjuje dramaturg Blaž Lukan.
Oživljanje marionete
Makalonca ohranja klasično marioneto, ki je danes redkost. S tehnologijo lutk za predstavo se je spopadel Mitja Ritmanič, ki ga je Vogelnikova označila za enega redkih mojstrov marionete v Evropi. Ritmanič je dejal, da so v času, ko je prišel v gledališče, živeli s takšnimi lutkami, danes pa ni več tako. Lutke animirajo Klemen Janežič k. g., Maja Kunšič, Matevž Müller k. g. in Urška Hlebec. Mentorstvo nad mladimi igralci - Janežič in Müller sta se z lutkami srečala prvič - je prevzel Brane Vižintin. Za glasbo, ki zavzema kar 35 minut predstave, je poskrbela Brina Vogelnik.
Kot pojasnjuje Eka Vogelnik, brez lutk ne bi mogli v izdajo tokratne knjige. Knjigo krasijo fotografije lutk Žige Koritnika, postavljene v Bohinj. V Bohinju je Finžgar dobil prvo službo, v predstavi pa pomembno vlogo "odigra" tudi maketa Plečnikove cerkvice sv. Mihaela, kjer se glavna junaka pravljice Petrus in Makalonca zaljubita. Predstavo, s katero se pridružujejo tudi praznovanju 140-letnice rojstva arhitekta Jožeta Plečnika, bodo premierno uprizorili v soboto.