Skupina Bitnamuun se je izoblikovala iz skupine plesalcev v plesnem studiu Intakt ter pod vodstvom plesalke in koreografinje Jane Menger začela intenzivneje sodelovati v okviru kulturnega in umetniškega društva Ponor pod imenom Bitnamuun. Skupina ljubiteljskih plesalcev in performerjev se ukvarja predvsem z raziskovanjem fizičnega dialoga ter se tako usmerja v formo plesno-gibalnih predstav in fizičnega gledališča.

Ljubiteljska produktivnost skupine Bitnamuun
Še v okviru Intakta so ustvarili predstavo Igrišče, nato pa od leta 2007, ko je skupina postala dokončno samostojna, gibalni miniaturki Oh, Janez, roza barva je za Barbike! pod mentorstvom Rosane Hribar in 24 mož, 4 konji pod mentorstvom Jane Menger ter istoimenski kratkometražni plesni film. Na povabilo Branka Potočana je skupina gostovala v predstavi Glej ga zlomka! Branka Potočana in njegove plesne skupine Fourklor, kasneje pa so se lotili še igre in pod mentorstvom Jane Menger in igralca Borisa Kosa ustvarili gibalno-plesno predstavo Kdo ima poškodovane čevlje. Bitnamuun sodeluje z uveljavljenimi mentorji in mentoricami s področja sodobnega plesa, fizičnega gledališča in igre, in sicer tako pri ustvarjanju predstav kot pri tehničnem izobraževanju (poleg omenjenih še Gregor Luštek, Dušan Teropšič, Branko Potočan, Igor Sviderski). Poleg kreativnega procesa sami skrbijo tudi za celotno produkcijo in izvedbo predstav.

Miza za 4
Tokratna predstava Miza za 4, ki si jo lahko ogledate še danes v Španskih borcih, je nastala s štirimi mentorji (režiserji in koreografi): Branko Potočan, Magdalena Reiter, Irena Tomažin in Sebastijan Horvat.

Izvajalci in soustvarjalci so člani skupine Bitnamuun: Matic Bobnar, Alja Bulič, Tanja Cirman, Katja Florjanc, Urša Kanjir, Bernarda Kristan, Tini Rozman, Ines Šimunić, Slavko Trivković, Andreja Vezovnik in Miha Vlaj.

Gibalno-igralni omnibus
"Miza za 4 je neskončni plesno-gledališki omnibus, ki se pravzaprav ne ukvarja z Mizo, ne ponuja končnih pomenov, z nezanimanjem ošvrkne Resnico, prezira velike zgodbe in ima raje male skrivnosti. Je premični dnevni prostor /…/ ter je vmesna postaj," so zapisali ustvarjalci.

V tem vmesnem prostoru se zvrstijo posamezne sekvence, energični gibalni zamahi in drobci iz vsakdana, preoblikovani v gledališke prizore. Skupina je najmočnejša v gibalno-plesnih prizorih, plesnih akcijah, ki sicer spominjajo na Potočanov plesni izraz s težnjo po pozunanjenem, športnem, akrobatskem gibu, ki ponekod deluje skorajda spektakelsko, ter v uporabi objektov, tokrat štirih preprostih lesenih miz, ki v svoji splošnosti in preprostosti ponujajo širok razpon scenografsko-rekvizitne funkcionalnosti. To izvajalci spretno izrabljajo s premikanjem, sestavljanjem, razstavljanjem in premeščanjem ter tako poljubno prehajajo v njihovi funkcionalnosti glede na potrebe gibalnega izraza, hkrati pa vzpostavljajo različne odnose med telesom in objektom. Gibalno močni in intenzivni so tudi kontakti med samimi plesalci/performerji, ki, čeprav material črpajo iz vsakdanjih prepoznavnih situacij, skupino predstavljajo kot močno, dinamično gibalno celoto, ki izkazuje gotovost doseženega giba ter trdno zaledje raziskovanja fizičnega kontakta med plesalci in gibanja teles tako v parih kot v skupini.

Drobci vsakdanjih podob so tudi izhodišče gledaliških prizorov, v katerih se poigravajo z različnimi stereotipi (spolno določujočimi, bontonom, slovensko identiteto). Ti gledališki prebliski so ponekod duhovito, nekoliko burleskno, karikirano ali drugače komično obarvani. Preprostost in bližina vsakdanjega materiala sicer ustvarjata dostopnost in komunikativnost z občinstvom, a pogosto so klišeji obravnavani stereotipno in površinsko, duhovitost pa tako izzveni v prazen odmev.

Lahkotna komunikativnost in pomanjkanje temelja
H komunikativnosti predstave prispeva tudi stalno angažiranje gledalčevega pogleda, ki sicer ne vodi v njegovo preizpraševanje, ga pa uprizoritev aktivira s svojo dinamičnostjo in različnim sočasnim dogajanjem, ki pogled sili k lahni razdeljenosti in dejavni pozornosti v preskakovanju fokusa.

Prehodi med posameznimi prizori, med gibalnim materialom in gledališkimi drobci so precej mehki in nenasilni, kljub temu pa precej poljubni. Sekvence med seboj povezuje določena repetitivnost gibalnih, glasovnih (šepetanje, nenavadni brezpomenski glasovi), objektnih (uporaba štirih miz) elementov in nagnjenost k sproščenemu in duhovitemu pristopu. Ti ponavljajoči elementi ustvarjajo enakomeren in premišljeno odmerjen ritem uprizoritvi, ne ponujajo pa dovolj trdnega sidrišča posameznim prizorom. Predstava je res označena kot omnibus, a v ohlapni strukturni povezanosti posameznih prizorov se videno zdi kot predstavitev določenih možnosti v procesu nastajanja, posamezne situacije kot poljubno umeščene podobe pa zaradi manka povezovalnega jedra zgubljajo svojo moč.

Gibalne akcije, nepretencioznost, neobremenjen pogled in nekatere zanimivo uprizorjene ideje bi lahko z nekoliko poudarka na izčiščenosti materiala, selektivnosti in določeni usmeritvi dali tehtnejši izdelek, ki bi namesto neizrabljene potencialnosti konstruiral zanimivo in umeščeno gibalno celoto.