Konrad, glavni junak Akvarija, se izolira od zunanjega sveta, saj z njim (vsaj tako sam zatrjuje) noče imeti nikakršnega opravka več. V varnem zavetju svojega doma je opravil z vsemi iluzijami o svoji družbeni pomembnosti, pa tudi z drugimi ljudmi. Ob salami in prekajenem siru si želi le še v miru pogledati svoj priljubljeni film Casablanca, kot da bi se v njem skrival odrešilni ključ ali šifra za to, kako živeti. Vendar mu to ne uspeva najbolje, saj ni nikakršen samotar in za svoj spopad s sovražnim svetom očitno še zmeraj potrebuje "publiko".

Konrad mora najprej opraviti z družino
Konradov čudaški ritual ždenja pred TV-jem najprej zmoti njegov brezobzirni nečak, temu pa sledi procesija njegovih sorodnikov, ki od njega nenehno nekaj zahtevajo in želijo. In prav družina je tista, s katero mora Konrad opraviti in se z njo spraviti, da bi lahko upravičeno preziral svet in se zgražal nad njegovo pokvarjenostjo. Predvsem pa mora opraviti sam s sabo, vendar očitno drugače, kot si je to sprva zamislil.

Akvarij je na oder Prešernovega gledališča Kranj postavil režiser, scenograf in glasbeni opremljevalec Dušan Mlakar, za dramaturgijo je poskrbela Marinka Poštrak, za lekturo Katarina Podbevšek, za kostume pa Svetlana Visintin. Igrajo Vlado Novak, Igor Štamulak, Peter Musevski, Vesna Jevnikar, Vesna Pernarčič – Žunić, Tine Oman, Darja Reichman in Juš Osojnik.