Mož s temnimi očali je zagotovo ena največjih političnih ikon zadnjih treh desetletij. Foto: English National Opera
Mož s temnimi očali je zagotovo ena največjih političnih ikon zadnjih treh desetletij. Foto: English National Opera
Spex - pevec skupine Asian Dub Foundation
Kdor ni želel biti (neprijetno) presenečen, se je moral pred ogledom predstave Gaddafi: A Living Myth vsaj malo seznaniti z glasbo skupine Asian Dub Foundation. Foto: EPA
Moamer Gadafi
Moamerja Gadafija verjetno nihče ni vprašal, ali si želi, da bi o njem napisali opero. Foto: EPA

Vprašanja v tem duhu (pogosto pospremljena z besedami, ki jih na tem mestu ne moremo zapisati) so prihajala iz ust ljubiteljev tradicionalne opere, ki so si v zgoraj omenjeni ustanovi ogledali predstavo Gaddafi: A Living Myth (Gadafi: Živi mit), ki so jo oglaševali kot opero. Če je prisotnost številnega zbora na odru na začetku zgodbe o libijskem voditelju še obetala mogočno petje, pa je kmalu postalo jasno, da je v predstavi kaj malo petja. Zbor se bolj ali manj le 'dere', nekaj pa je tudi rapanja.

Najprej na nakup albumov skupine Asian Dub Foundation
Morda je bil namen operne hiše, v svoje posvečene prostore zvabiti novo občinstvo, dober. A kaj, ko je predstava povsem razočarala predvsem tiste, ki angleško opero najbolj redno 'zalagajo' s funti. A ljubitelji konvencionalne opere so si povsem sami krivi, če so se pustili prinesti naokoli. Če bi se namreč malo pozanimali o delu glavnega skladatelja partiture, bi namreč že lahko vedeli, da ne morejo pričakovati blagozvočnih melodij v maniri Mozarta ali dramatične glasbe, kot jo je znal napisati Wagner. Opero o Gadafiju je namreč z glasbo opremil Steve Chandra Savale iz skupine Asian Dub Foundation, ki je zaslovela predvsem z nenavadnim rapom, v katerega vnaša elemente elektronske glasbe.

Savale po premieri ni komentiral glasbene strani predstave, zato pa je nekaj povedal o njeni vsebini. Dejal je, da opera Gadafi ni primer politične propagande, je le umetniško delo o fenomenu ustvarjanja kulta osebnosti, torej o fenomenu, ki je bil v zgodovini pogosto vzrok vzpostavitvi in perpetuaciji avtokratskih režimov. Nadalje pa se produkcija ukvarja tudi s procesom vnašanja tega kulta v mednarodni politični prostor.

Nazorna vizualna predstavitev državnika Gadafija
Da bi občinstvo lažje dojelo izjemno življenjsko pot Moamerja Gadafija, dogajanje na odru dopolnjujejo grafike in dokumentarni posnetki, ki ilustrirajo Gadafijevo politično dejavnost od leta 1984, ko je pred ambasado Libije v Londonu nastal incident, v katerem so ustrelili policistko Yvonne Fletcher, prek terorističnega napada na potniško letalo družbe Pan Am, ki je eksplodiralo nad škotskim mestom Lockerbie, pa do Gadafijevega srečanja s Tonyjem Blairom leta 2004.

Evita 21. stoletja?
Neprizanesljivi britanski mediji predstavi seveda niso prizanesli s kritikami. The Daily Telegraph je tako zapisal, de je bilo petje nenavadno odsotno, kritik Tom Horan pa se je med drugim obregnil ob nenavadno mogočne basovske frekvence, ob izbruhu katerih se je menda 'stara garda' med obiskovalci skušala čim bolj prihuljiti k sedežem in se izogniti frontalnemu napadu strašljivih zvokov. Nekaj peres pa je bilo vendarle nekoliko bolj prizaneljsivih. The Times je tako na svojih straneh objavil zapis, da bi lahko Gadafi postal 'Evita 21. stoletja', torej posrečen muzikal, ki zgodovino obravnava nekoliko cinično, porogljivo in prebrisano.