Projekt Generacija generaciji – ali krajše G2G – je nastal iz opažanja, da je mladih obiskovalcev gledališč vse manj in da se ti težko najdejo v vsebinah, ki jih zanje ustvarjajo in izvajajo odrasli. Gledališče Glej se je ob tej dilemi ozrlo za primeri dobre prakse v tujini in pri nizozemski platformi ter produkcijski hiši Likeminds prevzelo idejo, da je najboljši način ustvarjanja za najstnike – ustvarjati z najstniki.

Idejo so izoblikovali v uspešen mednarodni projekt, ki je pod vodstvom Gleja in s podporo programa Evropske komisije Ustvarjalna Evropa (ter nacionalnih sofinancerjev) povezal partnerska gledališča v Sloveniji, Franciji, Nemčiji in na Nizozemskem ter okoli 70 najstnikov, ki so se pod vodstvom dvajsetih mentorjev udeležili več delavnic doma in v tujini ter ustvarili skupno 15 uprizoritev. Predvsem pa so skozi gledališko izobraževanje in ustvarjanje dobili spodbudno izkušnjo, kako spregovoriti o sebi in se vključiti v raznoliko medkulturno dinamiko. Pri projektu ne gre zanemariti ne njegove umetniške ne socialne ravni in glede na odzive ob sklepni festivalski predstavitvi, ki je v gledališču Glej potekala med 11. in 13. majem, gre za edinstven projekt opolnomočenja mladih prek umetnosti.
Gledališče kot prostor za glasove mladih
Različne gledališke in izobraževalne pristope vključenih partnerskih organizacij je v izmenjavo in sodelovanje povezala skupna osnovna tendenca projekta vključevanja mladih pri ustvarjanju avtorskih uprizoritev za njihove vrstnike. "To ni naš projekt, to je projekt mladih, mi jim le omogočimo delo in njegovo predstavitev ter jih pri tem podpremo. Pustili smo jim, da so sami razmišljali o izhodiščni temi in jo z našo pomočjo sami razvili skozi umetniški jezik, zato uprizoritve nosijo njihov umetniški podpis. In zelo lepo je bilo slišati od njih, da so se zares počutili tako, da so se odprli in pokazali odločnost, občutili našo podporo in potrditev ter svobodo, da izrazijo svoje misli in občutja," je bistveno usmeritev dela povzel Caspar Nieuwenhuis, umetniški vodja Likemindsa.

Marko Bratuš, umetniški vodja projekta G2G in ob njegovem začetku umetniški vodja gledališča Glej (danes pa umetniški vodja SNG Nova Gorica), je poudaril, da so s projektom želeli nasloviti predvsem tiste najstnike, ki so mislili, da gledališče ni za njih. Namesto izobraževalne strukture za mlade, ki si želijo postati igralci, so si želeli predvsem socialno angažiranega gledališča z mladimi, ki bi izhajali iz lastnih zgodb in izkušenj. "Za tem je povsem enostavna teza: če želiš narediti kaj dobrega za najstnike, jim pusti, da naredijo sami. Naša naloga je, da jim omogočimo, da to naredijo, da jih naučimo, kako kaj povedati, ne da jim povemo, kaj naj govorijo," je poudaril Bratuš. Ob tem ne gre pozabiti, da gre za "mlade odrasle, ki imajo svoje poglede na svet in se pripravljajo na vstop v družbo, a jih pogosto nihče ne jemlje resno; kvečjemu jih zamejimo v enotno skupino glede na starost". "Pogosto niti niso navajeni, da jih kdo posluša ali vpraša za mnenje. Ko se v skupini počutijo varni, da so lahko to, kar so, postajajo iz dneva v dan bolj suvereni in lahko stojijo za tem, kar govorijo in delajo," dodaja. Projekt G2G tako razume gledališče kot prostor, kjer lahko vsak izrazi svoj glas in prej neslišani glasovi mladih ponujajo tudi nov vpogled v družbo in obogatijo njeno razumevanje, je zapisala Tanja Miletić Oručević, ravnateljica Mostarskega gledališča mladih v priročniku, ki je izšel ob projektu.

Povezovanje mladih iz različnih okolij in kultur
Prav izziv takšnega mentorskega dela z mladimi je bil tisti, ki je Glej motiviral v povezovanje z drugimi gledališči. Vsaka izmed partnerskih gledaliških organizacij – poleg Gleja še Likeminds iz Amsterdama, Théâtre du Pélican iz Clermont-Ferranda in Das Letzte Kleinod iz Geestensetha na severu Nemčije – deluje na svoj način in ob tej raznolikosti pristopov h gledališču so med njimi potekale konstruktivne izmenjave in nadgradnje metod dela ter izkušenj in deljenje znanja tako na področju mentorstva mladih kot organizacije dela. Poleg delavnic za mentorje pa so se na mednarodnih delavnicah pomešali tudi mladi iz različnih okolij in kultur.

Ne le v mednarodnem kontekstu, že v Gleju so v projektu združili zelo raznolike posameznike. Najprej so se v gledališču povezali z Anito Ogulin iz zveze prijateljev mladine in začeli delati z najstniki, ki so bili vključeni v projekt Botrstva, pozneje so ti povabili sošolce in prijatelje, nato pa so najstniki že sami začeli spraševati, ali se lahko pridružijo, tako se je nabrala pisana druščina mladih, ki so svoje poglede in občutja izoblikovali v štiri gledališke uprizoritve: o tehnologiji v vsakdanu mladih, odsotnem očetu, domišljiji in prihodnosti. Prek pogovorov in improvizacij ter ob spoznavanju gledaliških tehnik za delo z glasom, telesom, koncentracijo so sami oblikovali vsebine in razvili gledališke prizore, z vlogo mentorja predvsem kot usmerjevalca, podpornika in tistega, ki je na koncu pomagal definirati strukturo uprizoritve. Način avtorskega ustvarjanja je Gleju domač, specifike dela z mladimi pa so se učili sproti. Očitno uspešno; med drugim je uprizoritev iz projekta G2G Kamor še ni stopila človeška noga uvrščena na letošnji Festival Vizije – Festival mladinske kulture 2017, po podobnem principu dela so v sodelovanju z Javnim skladom RS za kulturne dejavnosti zagnali še program ŠtudenTeater, namenjen študentom negledaliških smeri, sodelujoči gledališki ustvarjalci pa izvajajo delavnice za gledališke mentorje mladim po vsej Sloveniji.

Spoznavanje zgodb drugih, da bi prek njih spoznali sami sebe
V eni izmed uprizoritev gledališča za mlade Das Letzte Kleinod (Zadnji dragulj) z naslovom Vlak so mladi zbrali zgodbe ljudi, ki so jih srečali na vlaku. Spraševali so jih o njihovem potovanju, od kod so in kam potujejo, kakšne spomine in pričakovanja nosijo s seboj, kaj jih žene v drug kraj ter njihove zgodbe prelili v uprizoritev o mobilnosti, ki so jo uprizorili na železniški postaji v Geestensethu. Gledališče namreč domuje v nekdanji železniški postaji tega malega mesta in ima v lasti tudi več vagonov. A uprizoritve izvajajo povsod; zanima jih dokumentarno site-specific gledališče in zgodbe, ki jih mladi pridobijo med intervjuji na posamezno temo, uprizarjajo v večinoma javnih prostorih in na prostem, kjer se te zgodbe dogajajo ali bi se lahko zgodile. Njihov pristop vključuje misel o spoznavanju zgodb drugih, da bi prek njih spoznali sami sebe, in tudi v okviru projekta G2G so mladi material nabirali iz realnih pričevanj, med drugim od beguncev iz Sudana in Afganistana. Več mladih beguncev iz različnih držav se je v zadnjem času tudi udeležilo njihovih projektov. "Mladost v Evropi ali kjer koli drugje danes je kombinacija raznolikih nacionalnosti in zgodb in gledališče je prostor, kjer lahko delamo s tem. Čeprav družba pogosto govori o integraciji, smo posamezniki pogosto definirani glede na to, česar ne zmoremo. A v gledališču lahko pokažeš tisto, kar zmoreš, lahko predstaviš svojo izkušnjo in se povezuješ na pozitiven način," je povedala umetniška vodja gledališča Juliane Lenssen. Gledališče domuje v mali vasici, kjer razen pekarne in lekarne ni ničesar, "prepuščeni smo le sami sebi in ljudem okoli nas". Mladi zato prihajajo iz širšega okolja in tu lahko ustvarjajo brez zunanjih distrakcij, vsebine pa nabirajo tudi v širšem okolju in prav tako po svetu uprizarjajo predstave. Komunikacijo v različnih jezikih in s posamezniki iz različnih okolij, doživljanje raznolikosti na oseben in neposreden način ter spoznavanje novih pristopov, sicer vpisano v njihov način dela, jim je projekt G2G pomagal še razširiti.

Knjižnica zgodb in dramskih besedil za vključujočo skupnost
Podobnim izhodiščem sledijo v gledališču Likeminds. Na podlagi odločitve za temo mladi zbirajo material prek intervjujev in ga oblikujejo v različnih umetniških formah in disciplinah ter predstavijo na različnih prizoriščih. Likeminds, kjer sicer poleg platforme za mlade deluje tudi profesionalen gledališki ansambel, se osredotoča predvsem na sodobno kulturo in predstavitev urbanih zgodb; njihove vsebine in format predstavitev se napajajo iz mesta in njegovih prebivalcev, obenem pa jih povezujejo in vzpostavljajo skupnost; povezujejo tujce, spodbujajo komunikacijo med mladimi ustvarjalci in 'lastniki izvornih zgodb' tudi po predstavitvi projekta ter poleg uprizoritev v živo projekte objavljajo digitalno, kot nekakšno 'knjižnico zgodb' sodobnega življenja v Evropi, je povedal Nieuwenhuis.

Povsem drugačen način dela vodijo v francoskem gledališču za mlade Théâtre du Pélican, kjer mladi na delavnicah sodelujejo s profesionalnimi dramatiki, ki nato napišejo dramska besedila za mlade. Želijo uloviti najstniški svet in poskrbeti za kroženje njihovih idej med različnimi skupnostmi ter se sprašujejo o tem, kakšen jezik družba razvija. "Za nas je pomembno pustiti sled za druge," je povedal umetniški vodja gledališča Jean-Claude Gal. "Vizije družbe, ki so jih predstavljali mladi, močno presegajo okvir našega vodstva," je dodal in ob tem poudaril tudi odgovornost do najstnikov pri mentorskem vodstvu, ki je bolj kot z umetniškega pomembno z vidika človeškega in socialnega dosega; "odpravlja akademski 'know-how' in se osredotoča na čustveno velikodušnost najstnikov - igralcev", kot je Gal zapisal v priročniku o projektu. Ne nazadnje so tudi mladi morali pokazati zavezanost projektu in resno sodelovanje. S takšnimi projekti spodbujajo nove vezi, saj komunikacija skozi umetniško izobraževanje vzpostavlja predvsem prostor vključevanja, izmenjave in spoštovanja drug drugega, povezuje pa tudi širšo skupnost, mlade ustvarjalce z gledalci.
"Nismo to, kar nam vsi drugi govorijo, da smo"
V vsakem gledališču so mladi od poletja 2015 ustvarili tri ali štiri uprizoritve znotraj lastne države, izbor teh prikazali v vseh sodelujočih državah na t. i. Touring loopu, na koncu pa ustvarili še mednarodno koprodukcijo vseh partnerjev (Gotofi so!/Get those MOTHERF^%*$#RS upstairs!), v kateri sta sodelovala po dva posameznika iz vsake države. Uprizoritev, ki je nastala pod režijskim vodstvom Milone Reigman iz nizozemskega Likeminds, sestavlja več zgodb samih nastopajočih in drugih posameznikov, s katerimi so mladi opravili intervjuje, naslavlja pa med drugim položaj mladih znotraj širše družbe in znotraj tega na specifičen način tudi sam projekt G2G. Z obravnavo vprašanja "zakaj se drug z drugimi borimo, da bi bili sprejeti, vključeni, da bi pripadali?" in gledališko razdelavo mladostniško močne uporniške izjave, "da nismo to, kar nam vsi drugi govorijo, da smo", potrjujejo specifičnost in edinstvenost svojih glasov, ki se ne strinjajo s tem, v kar jih želijo ukalupiti drugi oziroma odrasli svet. Dokazujejo pa tudi zmožnost in moč povezovanja, saj so lastno izkušnjo in kontekst kulturne izmenjave vključili tudi v uprizoritev; tu poleg osebnih zgodb šaljivo naslovijo nekaj značilnosti držav, iz katerih prihajajo sodelujoči, in v nekaterih trenutkih spregovorijo v lastnih jezikih, a kljub temu z odra ob mešanici vseh štirih jezikov in angleščine kot "uradno" sporazumevalnega jezika povsem razumljivo spregovori gledališki jezik.

Razlike se med skupnim ustvarjanjem zgladijo, predsodki obrusijo
Tudi mladi sami so kot pomembno 'dodano vrednost' vključenosti v projekt navedli povezanost. Čeprav sprva niso bili zares zainteresirani sodelovati z najstniki iz drugih držav ali pa jih razlike med njimi niso zanimale, a so k projektu pristopili zaradi ljubezni do ustvarjanja, kot je o mladih iz 'nizozemskega dela' projekta povedal Caspar Nieuwenhuis, se je njihov odnos do tega vprašanja med delom v različnih gledaliških hišah in ob spoznavanju različnih vizij sveta ter načinov življenja spremenil. Prepoznavali so razlike med posamezniki iz različnih kultur in ugotovili, da je lepo spoznati te razlike in biti soočen z njimi, obenem pa tudi, da med skupnim delom in skupnim ciljem – ustvariti uprizoritev – pozabiš nanje. Ne glede na mesto, okolje in zgodbo sodelujočih, v vsakem primeru je glavno to, da na koncu procesa stopijo na oder ali ostajajo med občinstvom in delijo z drugimi svoj svet in svoj glas, pravi Nieuwenhuis.

"Naučila sem se, da sem lahko to, kar sem, in da mi ni treba igrati pred drugimi," povzema Bratuš komentar 16-letnega dekleta, ki ga je izrekla na javnem pogovoru o projektu – pred 200 ljudmi v angleščini – v Franciji: "In to so isti ljudje, ki so bili leto dni pred tem sramežljivi in so težko jasno in odkrito govorili o sebi." Projekt je med seboj povezal mlade, ki drugače verjetno nikoli ne bi sodelovali, in njihova raznolikost znotraj ustvarjalnega in delovnega okvira, ki je spodbujal sprejemanje in skupno delovanje, je onemogočala oblikovanje manjših skupin, ki temeljijo na izključevanju; namesto tega je vsak, takšen kot je, postal pomemben del ene velike raznolike skupine, je poudaril Bratuš.

Da je projekt ubral za mlade ustrezno usmeritev, je potrdila tudi Edita Đogić, ki se je Gleju prek zveze prijateljev mladine pridružila ob začetku projekta in sodelovala pri nastajanju in izvedbi treh uprizoritev, tudi na gostovanjih v vseh treh partnerskih državah. Sicer skeptična do klasičnih uprizoritev dramskega gledališča, ki si jih ogleda v okviru šolskega obiska, so jo uprizoritve mladih v okviru G2G precej bolj nagovorile in je navdušena nad ustvarjanjem, kjer se niso učili uprizarjanja že napisanega besedila, ampak so imeli veliko svobode pri sestavljanju besedil in na splošno pri izbiri, kaj povedati in kako to narediti. V tej izkušnji se je izmojstrila tudi pri govorjenju in nastopanju pred drugimi, odpravila tremo in pridobila potrebno samozavest, pri spoznavanju mentorjev in mladih iz vseh držav pa ugotovila, "da smo si vsi zelo podobni " in da se predvidevanja, da bodo nekateri zaradi svojih izkušenj nadutejši, niso uresničila.

Razširitev in nadgradnja z vprašanji o prihodnosti
Ob sklepu projekta se v Gleju že pripravljajo na naslednji evropski razpis z željo po nadaljevanju in nadgradnji. Za osrednje tematsko izhodišče so postavili vprašanje prihodnosti, tudi v povezavi z evropsko identiteto, saj se je več zanimivih vprašanj v tem okviru vzpostavilo že v dozdajšnjem sodelovanju. Projektu sta se že priključili dve novi partnerski gledališči, načrtujejo več raziskovalnega dela, raznolikost umetniških formatov, pripravo razstave, krepitev gostovanj ter vzpostavitev širše mreže gledališč, saj so spoznali, da v večini držav obstaja gledališče, ki dela z mladimi, a se v tem marsikatero izmed njih počuti osamljeno in nepovezano. Bistvo pa ostaja enako: izmenjave znanja skozi povezovanje in omogočanje mladim, da ustvarjajo iz sebe in za sebe.