Gledališče slepih in slabovidnih Nasmeh deluje od leta 1996 in izvira iz raziskovalnih taborov, na katerih udeleženci pripravljajo razne manjše predstave in priredbe iger. Po komedijah, ki so jih igrali v preteklih letih, so se tokrat lotili drame simbolista Mauricea Maeterlincka Slepci.

Takoj na začetku so v gledališču Nasmeh uprizorili tri predstave, od katerih je vsaka doživela tudi več kot 30 ponovitev. Po daljšem obdobju se gledališče vrača z dramo Slepci, ki prikazuje splošno krizo človekovega hotenja, da bi videl. Vsebina drame se ne navezuje na samo fizično sposobnost videnja, zato dejstvo, da v tokratni uprizoritvi igrajo dejansko slepi, odpira še druga vprašanja.

Posebna režija
"Ko smo študirali tekst, so se porajala nešteta vprašanja in specifični občutki, ne nazadnje tudi položaj slepega in drugačnega v družbi," je povedal igralec Ivan Mlačnik in dodal, da je od samega gledalca odvisno, ali predstavo razume kot prikaz neke splošne krize in nespretnih medčloveških odnosov, ali pa jo vzame dobesedno kot prikaz položaja slepih v družbi. Premiera je bila v soboto v brezniškem kulturnem domu.

Tudi pri pripravi predstav in igranju se slepi srečujejo s stvarmi, ki so videčim vsakdanje, njim pa povsem tuje. Tako je pri slepih slabo razvita mimika in kretenj sploh ne poznajo. V pomoč jim je režiserka, ki pokaže določen izraz, igralci pa ga s pomočjo otipa poskušajo posnemati oziroma odigrati. Težava je tudi v tem, da si igralci med seboj z očmi ne morejo dajati nekaterih informacij in namigov.

Utečena ekipa
"Ob pomoči režiserke Mlačnikove in mentorice Alenke Bole Vrabec smo postali že zelo dobro utečena ekipa," je prepričana igralka Metka Pavšič, ki z gledališčem sodeluje od samega začetka. Glede na njene izkušnje, jih občinstvo sprejme zelo dobrohotno. "Po eni strani smo zanimivi že zato, ker smo gledališče slepih, ampak verjamem, da ne bi imeli toliko gledalcev, če ne bi bili tudi sicer dobri ljubiteljski igralci in ne bi bile predstave tako dovršene," pravi.

Priprava predstave od sodelujočih zahteva veliko dela in odrekanja. Posebej je težavna logistika, saj igralci, ki imajo svoje službe in družine, prihajajo z vse Slovenije. Priprave za predstave imajo večinoma ob koncih tedna, ko se vsi zberejo na Okroglem pri Naklem, kjer ima zveza slepih in slabovidnih dom oddiha. Za gledališke vaje na odru pa uporabljajo kulturni dom na Breznici, saj je gledališče Nasmeh sekcija tamkajšnjega kulturnega društva dr. Franceta Prešerna.

V Sloveniji vključevanje slepih v gledališke predstave še ni posebej uveljavljeno. Gledališče Nasmeh se zato povezuje s podobnimi gledališči iz tujine. V Zagrebu, ki gosti svetovna srečanja tovrstnih gledališč, imajo že 50-letno tradicijo gledališča slepih, ki deluje polprofesionalno. V tujini pa posamezna uveljavljena profesionalna gledališča v svojih vrstah zaposlujejo tudi igralce, ki ne vidijo.