Festival sodobne, predvsem gledališke produkcije na prostorih Vzhodne in Jugovzhodne Evrope, ki pod okriljem Kulturnega društva B-51 v Ljubljani poteka od leta 1993 in pogosto posega na področje političnega gledališča, se letos združuje tudi z 20-letnico delovanja B-51 ter temu vzporeja temo letošnjega festivala Konec ali začetek? Vprašanje se sicer ne nanaša na delovanje društva, ki vztrajno vzpostavlja mrežo ustvarjalcev, gledališč in festivalov predvsem na območju Vzhodne in Srednje Evrope, ampak ga vpisuje v kontinuiteto specifičnih interesov festivala, usmerjenih v sodobno politično gledališče.

Konec ali začetek? je geslo, ki ga je v okviru uprizoritev s prostora Vzhodne in Jugovzhodne Evrope, pogosto pa tudi predstav režiserjev mlajše ali srednje generacije, po napovedih mogoče brati kot soočanje s točko politične situacije med preteklostjo in prihodnostjo, med vzhodnim in zahodnim. Gre za angažiran poskus zapopadenja zdajšnje politične in družbene situacije vzhodnoevropskega prostora kot neke vmesne stopnje s še ne povsem dodelano identiteto, ki se v iskanju svojih odločitev še ozira na različne smeri. Gre za kontinuirano gledališko delovanje, ki izkazuje zanimanje za naš lasten prostor in čas ter se v specifičnem samopremisleku ne obremenjuje z zahodnim pogledom in prilagajanjem temu, ampak se dejansko ukvarja z lastnimi potrebami in lastno estetiko, kar je pomembno izpostaviti v prostoru, ki se sicer tako rad ozira proti zahodu, pogosto s samoočitkom zamudnega lovljenja trendov in težko dohitevajočega gledališkega razvoja, ustrezajočega različnim časovnicam prehoda političnih in ekonomskih okvirjev.

Ravno v takšni usmerjenosti festivala je najti njegovo uporništvo, angažiranost, celo političnost, če uporabimo tržno privlačne oznake, predvsem pa doslednost in vztrajnost, ki tudi v slovenski prostor, ki se rad določuje kot nekoliko naprednejši od naših vzhodnih ali južnih ozemelj, prinaša povezavo s koreninami in pogled, ki ga ne moremo kar spregledati. Svežina, ki naj bi jo pri tem prinašali mlajši (in nekateri starejši) režiserji z zadostno mero distance do preteklega ter kritičnosti do sedanjega in prihodnjega ter zahodnega, v tem gledališkem mozaiku lahko prinaša radikalno neposrednost pri pretehtavanju preteklosti, vzpostavljanju zrcala sedanjosti in premišljevanju o prihodnosti. In kako se je to mesto srečanja realiziralo v prvi polovici letošnjega festivala?

Mitologizacija Jugoslavije in gledališča: od tračev do resničnosti
Festival je odprla premierna uprizoritev Leksikon YU mitologije, produkcija mednarodne gledališke mreže NETA (Nova evropska teatrska akcija) v koprodukciji različnih gledališč s prostora nekdanje Jugoslavije. Uprizoritev hrvaškega režiserja Oliverja Frljića razgrajuje temi, ki Frljića vznemirjata pri njegovem celotnem gledališkem ustvarjanju: prostor nekdanje Jugoslavije, predvsem skozi mit njene podobe danes in kot simbolni prostor, predelan v kolektivnem in individualnem spominu, ter mit gledališča med realnim in fiktivnim, vprašanje reprezentacije in gledališke laži. Obe temi Frljić z mednarodno ekipo ustvarjalcev, ki v uprizoritvi govori t. i. srbohrvaško, slovensko, makedonsko in albansko, združuje v vzporedni in hkrati prepletajoči se refleksiji v ozadju duhovitih in deloma atraktivnih prizorov popkulture, a se pri tem izmika dekonstrukciji same podobe Jugoslavije in našega zdajšnjega odnosa do nekdaj skupne države, ter jo v večji meri uporabi kot primer, kako se ta podoba sploh tvori.

S tem, ko si izposodi posamezne fenomene in osebe popkulturnega jugoslovanskega življenja in jih samovoljno predela v trače, poskrbi za provokativno površje, za katerim pa se natančno prikazujejo samovoljne ali naključne strategije nastajanja in razpadanja podob, prehajanja mimobežnih tračev v vseobsegajoče mite kot še enega izmed potrošniških materialov današnje družbe in predvsem kot dokaj arbitrarne konstrukte. Ponavljanje prizorov v različnih jezikih utrjuje proces mitologizacije in hkrati nadgrajuje njegovo absurdnost ter z variacijskimi razlikami med odigranim potencira njegov naključni komunikacijski šum. V to gledališče fikcije, ki jasno priznava svojo laž, vnaša tudi »osebne izpovedi« igralcev kot njih samih, ti preskoki iz gledaliških vlog v realno osebo pa le še poudarijo arbitrarnost konstrukcije kolektivnega spomina in njegove varljive avtentičnosti ter izpostavijo, da govorimo še o enem mitu – mitu gledališča in njegove lažne realnosti.

Energični duh amazonk
V politično občutljivo primernost je močno zarezala tudi Pesem o materi in domovini poljskega režiserja Jana Klate po pesnitvi Božene Keff. »Skupinska psihoterapija o narodu, obsedenem z žalovanjem, trpljenjem in žrtvovanjem,« kot je predstava napovedana, s fragmentirano strukturo uprizarja različne zgodbe, osrediščene na odnos mame in hčere v širšem pomenu. Ne gre le za preprosto dešifriranje lika matere in njene svetosti, čeprav lahko prepoznamo tako močno poljsko versko osnovo kot slovensko pregovorno trpečo mater, sam odnos je prenesen na več nivojev in skozi sarkastičen zaobjem poveličanega materinstva spregovori tudi o generacijskem konfliktu in že omenjeni točki sedanjosti, kjer ena polovica vleče v trpljenje bolečega spomina, druga pa v zgodovinsko neobremenjeno prihodnost. V tem se močno umešča v širši kontekst nacionalne zgodovinske identitete in političnih ter družbenih struktur, ki s svojimi vzvodi tudi individualne zgodbe ohranjajo v ponavljajočih se stiskah.

Amazonsko nastrojene bojevnice za svojo pravico, takšno ali drugačno, v kompleksni izvedbi in nenehni menjavi prizorov vključujejo raznolike reference in občutja ter dinamično prehajajo med igranim, pevskim in gibalnim. Skupaj z močno simboliko v vizualnem delu uprizoritve, temačno scenografijo in spremljajočimi udarnim ali tožečim glasbenim delom v rezultatu ponujajo inteligentno zabavno predstavo, ki se zdi kot konglomerat neštetih, a v celovito jedro združenih elementov, in ki kljub deprimirajoči vsebini, ki ne kaže izhoda, izkazuje toliko zrele distance in moči, da zaupamo tudi njeni posmehljivosti in njeni tožbi, njeni kritičnosti in njeni resničnosti.

Travmatično obnavljanje travme
Prostor vmesnosti še bolj eksplicitno obravnava plesna uprizoritev Čakalnica praške skupine Farma v jeskyni v režiji Viliama Dočolomanskýja. Scenografsko čisto postavljena čakalnica kot železniška postaja Žilina – Záriečie, od koder so transportirali Jude v koncentracijska taborišča, predstavlja prostor mirovanja in nedejanja. V plesna srečanja naključnih potnikov se nalaga zgodovinska teža prostora in konflikti preteklosti, plesna zgodba, podložena z živo glasbo, pa vseskozi sledi pretirani obremenjenosti in brezizhodnosti. V gib vpisana čustva in besede, ki jih ni mogoče izgovoriti, tako le ponavljajo obteženi spomin, a ne izkazujejo nobenega preboja zunaj dramatične mrakobnosti.

Sodobna političnost na tržnici
Poskus sodobne političnosti in srečanja med preteklim in sedanjim lahko beremo tudi v predstavi Saloma po besedilu Miroslava Krleže v režiji Branka Brezovca, a sam spremni govor napovedi predstave o "histeričnem svetu potrošnje", kolikor ga lahko upoštevamo pri premisleku predstave, tega postavlja v sum tržne prilagodljivosti. Uprizoritev, nekonvencionalno postavljena v žičnato sobo (začasno dvorano) na tračnicah, po katerih se premika levo in desno, izjemno inventivno gradi odrski prostor in njegovo uporabo tako znotraj te začasne dvorane na ozkem odru v neposredni bližini gledalcev kot v premikanju njenih sten in poseganju v javni prostor zunaj "dvorane". V Zagrebu predstavo igrajo v nakupovalnem središču, pri nas je "dvorana" potovala ob vhodih in vdolbinah pokrite tržnice, ki so domiselno uporabljeni kot prostori igre. Uprizoritev s tem pridobi neko nenavadno osebno noto in s svojo davno zgodbo, ki jo premetava med poetično in duhovito ironizirano izvedbo, kljub nekoliko razrahljani strukturi zlahka vstopi v gledalčev svet, a v večji meri kot »večna« slika sveta in ne kot neposredna kritika. Sam prostor izvedbe pa se kljub napovedim o dodatnih pomenskih plasteh v predstavo vključuje le kot izredno učinkovit in izvedbeni formi ustrezajoč scenografski element.

Političnost ni le vsebina
Še manj gledališke sodobne političnosti pa je bilo videti v Zimski pravljici Williama Shakespeara režiserke Margarite Mladenove bolgarskega gledališča Sfumato in v Gogoljevem Revizorju Črnogorskega narodnega gledališča v režiji Veljka Mićunovića. Uprizoritev klasičnima besediloma sledi v njihovi poanti brez intrigantnejših izvedbenih poudarkov, z nekaterimi elementi (karikiranje, stiliziranje), ki želijo zabavati, pri tem pa se zdi, da je zabava bolj na strani odra kot samega avditorija. Čeprav univerzalni in večno aktualni zgodbi, v uprizoritvenem modusu ne ponujajo ničesar več od zgolj enoplastne osnovne poante, navzoče že v besedilni predlogi.

Nika Arhar

Videonapovednik predstav Leksikon YU mitologije in Pesem o materi in domovini: