Megalomanski muzikal, ki je za izvedbo tehnično izjemno zahteven, naj bi bil tako po navedbah kritikov britanskega časopisa Daily Telegraph dokaz, da "težave ne moreš vselej rešiti tako, da vanjo mečeš denar". Med kritikami lahko preberemo tudi besede, kot so dolgočasno, zmedeno, bleda imitacija knjig, filmov in gledališča.

Rachel Tolkien je za
Time je postavitev označil za megamuzikal, londonski Times za triumf gledališke čarovnije, z videnim pa je bila zadovoljna tudi Tolkienova vnukinja Rachel, ki je dejala, da so v muzikalu ohranili vse stvari, ki se ji pri dedovem delu zdijo bistvenega pomena in so ji najljubše. Prav tako je ustvarjalce muzikala pohvalila, da jim je uspelo sago na oder postaviti v predstavo, ki traja le tri ure in pol. V glavni vlogi se je kot Frodo predstavil 26-letni britanski igralec James Loye, ki se je znašel pod izjemno težko nalogo 'naslediti' Elijaha Wooda v filmskem Gospodarju prstanov.

Preveč učinkov, premalo igre?
Štiri leta in okoli 27 milijonov dolarjev je bilo treba za pripravo tehnično morda najbolj zahtevne odrske postavitve do zdaj. Režiser Matthew Warchus poudarja, da gre za predstavo, ki je kot deset uprizoritev v eni. "Ima prizore, ki se dogajajo v zraku, tla se premikajo, uporabljamo najbolj kompleksno tehnologijo, kar jo je bilo kdaj uporabljene v gledališču," pravi Warchus. Ansambel britanskega producenta Davida Mirvisha si je ravno zaradi neprestane uporabe posebnih učinkov izbral Toronto, saj ima tamkajšnje gledališče Princess of Wales Theatre enega redkih odrov, ki ima tehnologijo za izvedbo triurne predstave, pri kateri potrebujejo na primer 17 dvigal.