V okviru festivala Ex Ponto se je bilo mogoče v Ljubljani ogledati predstavo Gostišče F, zaradi katere se je dunajsko gledališče 3raum-Anatomietheater februarja znašlo v središču medijskega škandala: še pred premiero so njenega avtorja Hubsija Kramarja zaradi domnevno obetajoče se obscenosti bolj ali manj pribili na križ, našlo pa se je tudi precej samoiniciativnih arbitrov dobrega okusa, ki so na satirika naslavljali grožnje in pozivali k zaprtju gledališča. Najbrž se jim seveda niti ni sanjalo, da s tem že sodelujejo v nekakšnem (nenačrtovanem) medijskem eksperimentu, ki je presegel meje odra.
Kramarja namreč ne zanima primer "pošasti iz mirnega avstrijskega mesteca", ampak medijska orgija ob truplu ne le nesrečne družine Fritzl, ampak vseh žrtev nasilja, katerih imena in obrazi se na koncu brez milosti vedno znajdejo na naslovnicah časopisov. Žrtve so namreč vredne samo toliko, kolikor lahko povečajo časopisno naklado (ali "Opfer machen Quote" - žrtve izpolnjujejo kvote, kot se sveti z neonskega napisa nad odrom). In bolj ko se bralci naslajajo nad temnimi podrobnostmi dogajanja v neki kleti, bolj se okrog žrtev spolnega nasilja, katerega povzročitelj je pogosto družinski član, dviguje zid molka. "Patološka nasilniška struktura velja v družbi za ‘normalno.’ Še več – odgovorna je za uspešno delovanje patriarhalnega sistema nepretrganega nasilja nad tistimi, ki potrebujejo največjo skrb," opozarja Kramar. Seveda pa se ne da vse krivde zvaliti na pleča tabloidov: kakšna je družba, ki se nikakor ne more zasititi s senzacionalnimi novicami? Od kod izvira naša potreba po "medijski pornografiji", ki v imenu dobička še dodatno ponižuje zlorabljene? Gre res za zadovoljevanje potlačenih nagonov bralcev in gledalcev, ki se podzavestno identificirajo z nasilnežem?

Absurden talk show
Po tem "programskem uvodu", v katerem Kramar avstrijski časopis Kronen Zeitung oziroma njegovega kolumnista Michaela Jeannéeja (ki je bil na čelu gonje proti njegovi predstavi: "Še pred premiero so objavili, kakšno sranje je in kakšna svinja sem.") opiše kot "pravega Fritzla, ki nas zapira v klet duha", se predstava spremeni v kolaž pesmi, improvizacij, kvazinovinarskih televizijskih prispevkov, "modne preobrazbe za žrtve" in celo tv-prodaje (Jörg Haider nam iz onstranstva skuša prodati kompilacijo klenih koroških pesmi) ter dovtipov na temo dvojezičnih krajevnih tabel na Koroškem.
Na to, da je ves ta kabarejski kič samo fasada, nas ves čas spominja, denimo, figura "Help Mana!", tragikomično neuporabnega superjunak v avstrijskih nacionalnih barvah (in z nekakšno nogavico na glavi), ki vsakič znova ugotovi, da pomoči nihče ne potrebuje, ter lik "žrtve" z vrečko na glavi, ki večkrat poskuša povedati svojo zgodbo, a jo vsakič grobo odvlečejo z odra. Vrsta podobnih sekvenc, v katerih "izpoved" vsakič kaj prekine (na primer snemalec s svojimi navodili, kako se je treba obnašati pred kamero), spominja na prav tako grozljivi primer Natasche Kampusch, katere javna podoba je bila očitno produkt garanja cele četice izvedencev za odnose z javnostjo.

Zanimiv je podatek, da so številni nastopajoči tudi v resnici žrtve zlorab in nasilja (celotna zasedba so t. i. "tigri iz Eschnapurja": Lucy Mc Evil, Hubsi Kramar, Bernd Charabara, Heidi Gross, Renate Danninger, Rainer Fussgänger, Julia Karnel, Sandra Korczynski, Hannes Lengauer, Peter Matejka, Eva Schuster, Christian Strasser, Iris Maria Stromberger, Sidy Wane in Klaus Windbichler), ki tako vsakič sproti iščejo gledališke poti za izražanje neizgovorljivega, ki je običajno zakopano globoko v človekovi "psihični kleti".