Na tem sredozemskem otoku te dni poteka 14. mednarodni festival antične drame, ki sicer - kar ni v skladu z izvornim antičnim uprizarjanjem tragedij in komedij, ki je navadno trajalo ves dan; je bilo pa v tem dnevu predstavljenih tudi po več del istega avtorja - s pravilnikom določa, kolikšen je lahko časovni obseg predstavljenih dram. Slovenska izvedba Oresteje v režiji Jerneja Lorencija traja štiri ure, kar je predolgo, zato bodo nocoj v amfiteatru Paphos Odeon v Pafosu in jutri v amfiteatru Curium pri Limassolu odigrali le prvi del trilogije Agamemnon.

Ajshil je eden izmed treh velikih grških tragikov atiškega obdobja; poleg njega sta velika tragika še Evripid in Sofokles. Vendar pa je prav Ajshil pogosto imenovan kot oče tragedije. Njegov opus - vsaj tako se predvideva - je bil precej obsežnejši kot danes, ko poznamo le sedem njegovih del: Peržane, Vklenjenega Prometeja, Sedmerico proti Tebam, Pribežnice in trilogijo s skupnim naslovom Oresteja, ki jo tvorijo Agamemnon, Prinašalke pitnih darov in Evmenide. V osnovi gre za zgodbo Oresta, ki mora na pobudo boga Apolona maščevati zločin svoje matere Klitajmnestre.

Zob za zob, oko za oko ali zmaga patriarhata
Trilogija se prav zato začne z njenim zločinom. Klitajmnestra, ena izmed najbolj znanih grških junakinj, je bila žena Agamemnoma, ki je ubil njenega prvega moža Tantala, sam pa je nato, ko se je vrnil iz trojanske vojne, končal kot žrtev ženine zarote pod nožem njenega ljubimca Ajgista. Povod za zaroto sta bili Klitajmnestrina žalost in obup nad koncem hčerke Ifigenije. Vseeno si je Klitajmestra z umorom moža nakopala jezo bogov, njen sin Orest pa je nato na Apolonovo pobudo maščeval materin zločin po načelu oko za oko, zob za zob, kar pomeni, da jo je ubil. S tem novim zločinom je nadse priklical Erinije ali Evmenide, ki so ga kot morilca matere preganjale do blaznosti, a jih je na koncu le prepodil, tako da se je v Delfih očistil krivde. Drugi in tretji del Oresteje sta namenjena preganjanemu Orestu in nato še njegovemu očiščenju krivde.

Nekatere interpretacije Oresteje v tem umoru matere vidijo (in sklepnem delu Ajshilove tragedije, ko se Erinije kot predstavnice ženskega sveta umaknejo v votlino) zmago patriarhata (predstavnik tega je seveda Orest) nad matriarhatom, ki ga predstavljajo Erinije in Klitajmnestra. Slovenska uprizoritev pa tragedijo razume kot še danes aktualno umetnino, v kateri je mogoče prepoznati sodobna vprašanja, njeno razgibano dramaturško zasnovo pa primerjajo s tipično dramaturgijo Hollywooda. Pri tem imajo v mislih predvsem zgodovinsko nasilje, krvave dogodke in presenetljive obrate.

Magični bog razvrata Dioniz
Grška antična drama izhaja iz slavljenja boga vina, užitka in plodnosti Dioniza; vsako jesen so njemu na čast pripravili sprevod in na voz postavili človeka, preoblečenega v Dioniza, ki je med vožnjo pripovedoval o svojih junaštvih, za njim pa so hodili 'navadni zemljani' in ga hvalili. V nekem trenutku se v eni izmed takih procesij začnejo pogovarjati, kar privede do prvega dialoga in nastanka komedije ter satire. V prid teorije govori to, da je že Aristotel v svoji poetiki pisal, da se je tragedija razvila iz t. i. ditirambov oziroma hvalnic Dioniza.

Pozneje so sprevode v čast Dioniza prepovedali, ker so se sprevrgli v velika pijančevanja in druge razvratnosti, vendar pa naj bi se bakhantke in bakhanti srečevali skrivaj v grških gorovjih in nadaljevali nedovoljeno obnašanje ter se po dionizičnem izročili v celoti predajali užitku - kar je bilo na koncu že pravo blaznenje brez kakršnih koli zadržkov. Bakhantke - Dioniza so kljub vsemu večinoma častile ženske - bi lahko celo imenovali za neke vrst kult.

Kozel - tragos, pijanstvo - komos
Splošno ljudstvo se je tako pretvorilo v 12-članski zbor, brez katerega forme grške tragedije sploh ne bi bilo; med njim in glavnim junakom (sprva je bil to le eden, sčasoma so dodali drugega, nazadnje pa še tretjega) teče pogovor, zbor pa ima tu pravzaprav vlogo komentatorja celotne drame. Sprva je imel vodilno vlogo. Zbor je bil oblečen v kozlovske kože, od koder tudi izhaja ime tragedija; kozel se v stari grščini imenuje tragos in glede na pomembno funkcijo zbora so resnejše drame začeli imenovati po njem, tiste lahkotnejše in zabavnejše pa so dobile ime po komosih, pijanskih pohodih.

En dan tri tragedije in komedija
Grška tragedija ali natančneje atiška tragedija je najbolj cvetela med letoma 550 pr. n. š. in 220 pr. n. š. V petem stoletju so Grki začeli ustvarjati izvirna dela, ki so v glavnem črpala iz mitologije ali obeh velikih epov (Iliade in Odiseje) in zakrivila gradnjo amfiteatrov. Ti so vedno stali na robu griča in se z eno stranjo nanj naslanjali, sedeži pa so se po njem vzpenjali v obliki polmeseca. Nizko na nasprotni strani je stal oder, za njim pa kulise. Predvsem pa so bila za razvoj grške tragike pomembna vsakoletna tekmovanja dramatikov. Na njih so se srečevali vsi pisci in imeli en dan, da so v amfiteatru prikazali v zadnjem letu napisana dela (določene so bile tri tragedije in ena komedija), občinstvo pa je nato izbralo najboljšega.