Pia je seveda Pia Zemljič, hkrati Mandićeva partnerica v resničnem življenju in odrski lik v predstavi Zapiranje ljubezni, s katero že od poletja ob vsaki ponovitvi dvorano napolni ljubljanski Mini teater. Dramo, ki jo je v slovenščini režiral Ivica Buljan, si je prejšnji teden v živo ogledal tudi njen avtor, francoski dramatik, režiser in koreograf Pascal Rambert - in jo, kot pravi, videl s popolnoma novimi očmi.

Konec sveta po navadi tudi preživimo
V čem je skrivnost privlačnosti Zapiranja ljubezni, igre, v kateri si (razhajajoča se) ljubimca v obraz vržeta vse neizprosne in okrutne misli, ki sta jih skrivala v srcu, se v gledališkem listu sprašuje tudi Buljan. "To je čista ljubezenska zgodba v času, ko čiste ljubezenske zgodbe niso več mogoče, ko se jih spominjamo kot izgubljenih ostankov preteklosti," piše. "Kolektivne sanje zahodnega človeka so, da je smrti ljubezni mogoče umreti. V življenju pa vidimo, da to smrt vsi preživimo. Ljubiti 'za vedno', kot v velikih zgodbah, ni lahko."

Med celotno minimalistično (a tudi zaradi golote precej eksplicitno) predstavo sicer ni ves čas popolnoma jasno, da bosta protagonista to svojo skupno "smrt" res preživela: dialog, ki je pravzaprav razklan na dva enourna monologa (najprej Njegovega, nato Njenega), ni boj, če parafraziramo, ampak mesarsko klanje: besede drug v drugega zabadata kot nože, oder pa spreminjata v bojno polje. Srečnega konca tukaj ne bo in ne more biti, je gledalcu že kaj kmalu jasno.

Zapiranje ljubezni (Clôture de l'amour), ki je krstno uprizoritev doživelo leta 2011, je nastalo z glavnima igralcema, Stanislasom Nordeyjem in Audrey Bonnet (njunima glasovoma, telesoma in različnima slogoma), pred očmi. "Sam sem režiral že sedem različnih postavitev Zapiranja ljubezni: v New Yorku, Franciji, Italiji, Moskvi, v Zagrebu ter na Japonskem, čez dva tedna pa imamo premiero še v Hamburgu. Ne vem, morda je priljubljena zato, ker je v njej drobec resnice o moških in ženskah," je o priljubljenosti svoje "banalne tragedije" na glas razmišljal Rambert.

Slovenci veliko bolj "vroči" od izvirnika
"Vseeno pa je danes prvič, da vidim različico Zapiranja ljubezni, ki je nisem režiral sam. Predstava, kot jo režiram jaz, je popolnoma, popolnoma drugačna. Predvsem je veliko bolj 'hladna'; igralca se na primer nikoli ne dotakneta, komaj kaj jočeta - vaša predstava pa je polna tekočine. Solze, pot, sperma, golota ... odprla mi je oči za določene plati drame, ki jih prej nisem videl. Očitno sem jih napisal v samo besedilo, nisem pa jih tudi režiral," je priznal. "Jasno je, da sta (Pia in Marko, op. n.) zelo dobra igralca, obenem pa se na odru čuti tudi globoka intimnost med njima. Zapiranje ljubezni sta konec koncev dva monologa o veliki ljubezni, ki sta si jo nekoč delila. Ne vem, ali bi si bila dva 'samo' igralca lahko tako blizu, se na ta način dotikala, grabila ..." (Predstava je zaradi svoje golote po režiserjevem mnenju tudi raziskava tega, kaj se na odru sme pokazati in česa ne. "Seveda lahko nakažemo, kaj se dogaja, ampak še vedno obstajajo omejitve.")

Gledališče je umetnost interpretacije
Vseeno pa Rambert nad drugačno "vizijo" slovenske ekipe ni razočaran: "Gledališka umetnost je umetnost interpretacije. V zadnjem času sem na primer videl tri ali štiri različne postavitve Galeba (Antona P. Čehova, op. n.), med drugim v Bukarešti in Santiagu; bilo je, kot da gledam popolnoma druge predstave. Všeč mi je, da v gledališču z besedilom lahko počneš, kar hočeš ... Taka svoboda je nekaj čudovitega," danes trdi režiser, ki je bil - po lastnih besedah - v mladosti velik pristaš Becketta in njegovega imperativa, da je predstavo treba uprizoriti točno tako, kot je zapisano v predlogi. "Zdaj se mi to zdi butasto. Dela so svobodni predmeti, ki so vsakomur na razpolago, da z njimi počne, kar hoče."

Več kot le ljubezenska zgodba
Tako kot Shakespeare tudi Rambert svoje drame piše s točno določenimi igralci pred očmi in šele po tem, ko je že izbral svojega protagonista ali protagoniste; na tak način nastajajo zelo specifične predstave - ne le za gledališko skupino, ampak tudi za svoj čas, je prepričan Buljan. "Mislim, da je to (tudi) predstava o tem, da se ljudje počutimo kot del gledališkega vesolja. Zaradi te kombinacije metagledališke govorice na eni in ljubezenske zgodbe na drugi strani je Zapiranje ljubezni resnično unikatno besedilo v sodobni književnosti in gledališču."

Ogorčeni Rusi, razdražene Italijanke ...
Zanimivo pri vsem tem pa je, da ko Rambert enkrat besedilo napiše, ga ne spremeni, ko "po naročilu" napisani glavni vlogi prevzameta druga dva igralca. "Zdi se mi, da ima vsaka predstava svoj DNK, hrbtenico, ki prenese določene variacije. Ko smo Zapiranje na primer postavili v Tokiu, so ljudje po predstavi hodili k meni in se hoteli pogovarjati o svojih občutkih ob njej. Verjemite, da se to sicer na Japonskem ne dogaja in da je za njihovo kulturo govoriti o sebi nekaj skoraj nezaslišanega."

Na splošno njegove anekdote o različnih odzivih na predstavo po svetu zvenijo kot kulturološka študija na primerih: "V Moskvi so moški redno odkorakali iz dvorane. Ne morejo prenesti, da ženska na tak način napada moškega! (Smeh.) Še prvi del so komaj prenesli, spravlja jih ob živce. V Italiji pa ženske že med predstavo komentirajo: 'Prosim, ga lahko kdo utiša?!' V New Yorku pa so bili na primer vsi zelo mirni."

"Tukaj včasih ženske pristopijo do mene in mi rečejo, da je bilo zanje skoraj nekakšno razkritje, ko začnem govoriti," je svojo izkušnjo s slovenskim občinstvom dodala Pia Zemljič. "So mi pa moški že rekli, da je razdelitev vlog popolnoma 'nepravična' in da bi se morala zamenjati."

Gledališka predstava kot dejavna izkušnja
"Zapiranje ljubezni kot tako ne obstaja," razloži Rambert. "Vse, kar se zgodi, se zgodi v umu gledalcev. Zato tudi ljudje, ki po predstavi pridejo do mene, nočejo govoriti o videnem, pač pa o samih sebi. Bistvo gledališča je v tem, da ljudje na svojih sedežih 'delajo', kar je zanje zelo dobrodejno: lahko dokončajo stavke ali zaokrožijo določene izkušnje iz lastnega življenja. Nekaj zelo močnega je v tem, da ljudje opazujejo druga človeška bitja ... Temu sem konec koncev posvetil svoje življenje. Ponosen sem na to, da svetu delam težave z ustvarjanjem gledališča, čeprav bi seveda lahko delal kaj drugega ... In najbrž zaslužil več." (Smeh.)

"Marko" je globlja resnica kot "Hamlet"
Čeprav Rambert, kot rečeno, napisanega besedila ne spreminja več, pa pri vsaki novi postavitvi igralca prosi, naj v predstavi obdržita svoji pravi imeni (z izjemo moskovske predstave, pri kateri sta igralca prosila za izmišljeni imeni): "Ime je (skoraj) zapisano v naš DNK ... Ko slišiš svoje ime, je drugače, kot če slišiš samo ime, s katerim te kličejo na odru. 'Jaz sem Pascal. Jaz sem Marko.' Smo, kar smo; to gre globlje, kot če te nekdo pokliče 'Tartuffe' ali 'Hamlet'. Na tem je nekaj teritorialnega."

Na vprašanje, ki se postavlja kar samo - ali je imel pri pisanju Zapiranja ljubezni pred očmi konec čisto določene zveze, ali pa je skušal utelesiti arhetipa moškega in ženske -, Rambert odgovarja takole: "Kadar pišem, nikoli ne pišem z določenim ciljem; pustim, da me pisanje samo in besede odnesejo s seboj. Besede so zame nekaj zelo oprijemljivega, nekaj, kar vidim pred seboj in nato oblikujem v besedilo. Nikoli si ne rečem: 'Zdaj bom pa napisal dramo o feminizmu.' Ko sem bil mlajši, sem mislil, da je treba pisati drame s prizori, dejanji, vsem tem sranjem, z začetkom, sredino in koncem ... Ampak življenje ni tako. Zdaj se samo še usedem in počakam, da vidim, kaj se bo zgodilo. Že od samega začetka pa sem vedel, da bo najprej on govoril neskončno dolgo, nato pa ga bo ona ubila z besedami. Hotel sem pokazati, da so lahko besede včasih bolj ubijalske od orožja."

Pascal Rambert bo v Mini teatru pripravil tudi svoj novi avtorski projekt, predstavo Vračanje (Revenir). Skladno s svojo "metodologijo" bo najprej pripravil delavnico, na kateri bo izbral igralce, nato pa napisal dramo zanje. Premiera je napovedana za september.