V Strniševih Žabah se človek - Lazar, podobno kot pred mnogo stoletji Faust -, pogaja s Hudičem in mu prodaja svojo dušo. V krčmo Žabe, ki stoji na robu Ljubljanskega barja, pride Lazar kot siromak. Preprost pismonoša, ki lazi naokrog in nima nič, saj živi na up. In prav to upanje v boljšo, bogatejšo prihodnost mu ponudi hudič, pa ne zato, ker bi hotel v zameno njegovo dušo. Teh ima že tako ali tako preveč, same se mu predajajo in kot žabice skačejo v peklensko ponev, iz katere Točaj – Hudič, ponudi Lazarju žabje krake. Hudič se v tem hudičevem času prav pošteno dolgočasi in hrepeni po času, ko je bil z Evico, svojo žensko polovico, združen v eno. To pa je bilo, preden ga je nadangel Mihael presekal na dvoje. In od Lazarja ne zahteva ničesar v zameno, samo da se odreče svoji preteklosti in postal bo Lazarus, nesramno bogat gizdalin.

Lazar svoje preteklosti noče pozabiti in bi najbrž odšel, če se ne bi v igro vmešala Evica. "Kjer hudič ne zmore, pač baba pripomore," je znano dejstvo. Zato gre Lazar za Hudičevko v smrt, vstane kot Lazarus in spet ugotovi, da ni srečen. Tokrat je on tisti, ki ošabno ubije Evico in da bi zbežal pred vestjo, umre ter spet postane Lazar. A večni krog življenja se znova zavrti vsem trem protagonistom, Lazarju, Hudiču in Evici, ki jim ni dano najti odrešitve.

O večnih motivih, iskanju sreče in zakoreninjenem nezadovoljstvu človeka smo se pogovarjali z režiserko Iro Ratej.

Kaj vas je pritegnilo v drami Gregorja Strniše Žabe, da ste se odločili, da jo boste na oder postavili kot bralno uprizoritev?
Gregor Strniša je eden tistih slovenskih dramatikov, ki bi ga morali igrati večkrat. Zdi se mi, da je nekoliko zapostavljen. Žal mi je, da v angleščini ne obstajajo prevodi Žab, Ljudožercev in Samoroga, saj bi z njimi lahko zarisali opazno sled v evropski dramatiki. Z izbrušenim jezikom slika razpetost sodobnega človeka med mikro- in makrokozmosom, med dobrim in zlim, med lepim in grdim, med snovnim in nesnovnim.

Strniša je Žabe označil za moraliteto in jo podnaslovil Prilika o ubogem in bogatem Lazarju. Moraliteta je alegorično dramsko delo s poučno vsebino, v kateri nastopajo alegorične personifikacije – bog, hudič, greh, smrt ... Prav tako je lik Lazarja izposojen iz biblične zgodbe o Lazarju. Kaj pa Strniševe Žabe povezuje s sedanjostjo?
Da so na svetu reveži, ki sanjajo, da bi bili bogati, in bogati, ki jim je njihova blaginja dolgočasna in v breme, sta dva univerzalna in tudi večna motiva. Boj med dobrim in zlim je sprva vedno notranji boj posameznika, ki se mora odločiti v skladu s svojo vestjo ali zoper njo. Tudi pri tem je Strniša popolnoma univerzalen in brezčasen. Zgodba, kot jo piše Strniša, bi se lahko zgodila včeraj, danes ali jutri. Pri likih sploh ni zaznati časovne označenosti. Če danes stopite v katero koli podeželsko gostilno, lahko srečate Točaja in Evico, v kotu pa opazite tudi Lazarja, ki ima pod kapo že kakšno šilce preveč.

Bibličnega Lazarja v ponovno življenje obudi Kristus, Strniševega Hudič in na koncu pri Strniši tako ubogi kot bogati Lazar v skupnem telesu znova pristaneta pri hudiču v peklu. Strniša je svoje Žabe napisal leta 1969. Kljub brezčasnosti likov pa se je svet vseeno spremenil. Mislite, da bi bila, če bi bile Žabe napisane v 21. stoletju, Lazarjeva usoda drugačna?
Lazar je slehernik, pri Strniši poštar, se pravi tisti, ki nosi novice drugim. V klasični dramatiki je ogromno slov, ki pomembno vplivajo na dogajanje, ampak so po pravilu le stranske osebe. Strniša pa ga postavi v središče dogajanja in dogajanje postavi v gostilno ob robu Ljubljanskega barja. V dobi digitalne komunikacije smo poštarji pravzaprav vsi; prenašamo svoja in tuja sporočila, smo sli v življenjih drugih, kot so oni sli v našem. Barje pa pri Strniši dobi metafizične dimenzije, ne le zaradi žab, ki so duše preminulih, ampak zaradi niča, v katerega se razteza, zaradi vode, ki lahko pogoltne vse, kar na barju stoji. To je posebne vrste puščava, ki ponuja privid, da je prijazna za bivanje. Če bi Strniša napisal zgodbo Žab včeraj ali čez petdeset let, bi ta bila identična.

Lazar v Strniševih Žabah ni srečen ne kot revež ne kot bogataš. Kaj pravzaprav hoče? Kaj hoče Hudič?
Revni Lazar proda svojo dušo Hudiču za bogastvo, bogati Lazarus pa za revščino in anonimnost. Vsak od dvojnikov je prepričan, da mu bo novo stanje prineslo spokoj in veselje. Hudič in Hudičevka pa iščeta odrešitev v smrti, saj se je ta nočna epizoda ponovila že trinajstič in nikoli ni prinesla olajšanja.

Je večno iskanje sreče in nenehen občutek nezadovoljstva po Strniševo kazen ali greh sodobnega človeka?
Nezadovoljstvo in radovednost sta po eni strani gibali človekovega napredka, po drugi pa v nas sprožata občutke nezadovoljenosti, zato sta ambivalentna. Strnišev zamah pa seže še malo dlje, ko se na koncu Lazar in z njim gledalec sprašujeta, ali je bilo vse skupaj le blodnja, čudne sanje, spočete v alkoholni omami. Je življenje zgolj privid? Mar ne živimo danes več življenj? Biti danes pomeni, da se multipliciramo, se igramo z raznimi identitetami itd. Vprašanje, kdo smo v resnici, pa je še vedno uganka.

In kdo so v vaši bralni uprizoritvi Lazar, Točaj oziroma Hudič in drugi liki iz Strniševih Žab? In kako so se vživeli v svoje vloge?
Lazarja in Lazarusa bo interpretiral Jožef Ropoša, Gregor Čušin Točaja, Viktorija Bencik Emeršič pa Hudičevko in Evico. Vsi trije so mojstri umetniške besede in tudi te posebne zvrsti podajanja človeških čustev ob branju. Vseh nas se je Strniša živo in močno dotaknil, saj nosijo besede domačega avtorja čustveno vsebino, ki sije onkraj izgovorjenih besed.

Bralne uprizoritve so zelo primerna zvrst predstav za slepe in slabovidne gledalce in gledalke. Ali s tovrstnimi predstavami želite v gledališče privabiti tudi to ciljno občinstvo?
Ko smo leta 2012 na pobudo direktorice MGL-ja Barbare Hieng Samobor začeli cikel Velikih iger sveta, smo jih namenili predvsem slepim in slabovidnim, saj se zavedamo, da v gledališčih še nismo tako opremljeni, da bi vsem ljudem lahko zagotovili kakovostno spremljanje predstav. Ob tem pa smo pri bralnih uprizoritvah mislili tudi na dijake, saj smo do danes prebrali že večino del, ki jih obravnavajo v okviru pouka slovenskega jezika in književnosti.

Kakšni so odzivi na te predstave?
Odzivi so fantastični. Poleg zahval smo deležni tudi pohval, kar nam vsem ogromno pomeni. Zato mi dovolite, da se še enkrat javno zahvalim vsem, ki hodijo na naše bralne predstave, in tudi vsem tistim, ki nam pišejo ali nas po predstavi pocukajo za rokav. Mislim, da smo zdaj z večino slepih in slabovidnih že dobri znanci, nekateri med njimi pa so tudi že naši prijatelji. Med nami so se spletle tople človeške vezi, kar je od vsega najdragocenejše.

Premiera bralne uprizoritve Žab Gregorja Strniše bo 18. aprila ob 16. uri v MGL-ju.

Veronika Rot, portal Dostopno