Obeležitev okrogle obletnice bo 4. februarja v Gledališču Koper in 5. februarja v SNG Nova Gorica. Obe gledališči sta namreč ustvarili to predstavo v koprodukciji.

Premiera Sljehrnika je bila 24. novembra 2011 na velikem odru v SNG Nova Gorica in dan pozneje še v koprskem gledališču. Pred stoto ponovitvijo uspešnice so iz novogoriškega gledališča poslali kratek pogovor z Iztokom Mlakarjem.

Sljehrnik govori o novodobnem slovenskem bogatašu, čigar duša uživa v blaginji, dokler na vrata ne potrka brezsrčna izterjevalka, pred katero ni mogoče ubežati, soočiti se mora s smrtjo. Motiv sicer izhaja iz angleške srednjeveške moralitete, a je avtor besedila Iztok Mlakar mojstrsko ustvaril dialog v verzih v temperamentni primorščini. Uprizoritev je v slogu commedie dell'arte očarala približno 36.000 gledalcev po vsej Sloveniji.

V stotih ponovitvah ste nasmejali številne Slovence. Verjetno ni lahko biti ljudem vedno v zabavo?
Pri ustvarjanju besedila sem vložil veliko dela, preigraval rime, da so tekoče in humorne. Mogoče se komu zdi, kot da bi jih stresal iz rokava, a ni čisto tako. Glede igranja pa priznam, da je vzdušje pred odhodom na oder vedno sproščeno in z veseljem prevzamem vlogo, ki ljudi zabava.

Besedilo je v primorskem narečju. Kako smešne dovtipe sprejemajo drugje po Sloveniji? Jih razumejo?
Na splošno povsod razumejo vsebino. Sploh po prvih prizorih, ko se komedija uteče, ko ljudje že začutijo rdečo nit, miselni tok. Res pa je, da so manjše razlike med kraji. Ponekod se gledalci smejejo drugim dovtipom, kot je pričakovano, kar je za nas ustvarjalce zanimivo.

Se je v vseh teh ponovitvah predstava v odtenkih kaj spreminjala?
Ker je Sljehrnik napisan v verzih, ne dopušča improvizacije. To je igranje na partituro in ni časa. Mogoče so minimalne spremembe v tempiranju. V moji prejšnji predstavi Duohtar pod mus! je bilo veliko več priložnosti za improvizacijo, kar smo igralci tudi izkoristili.

Zgodba Sljehrnika pravzaprav zrcali sodobno slovensko družbeno stanje: glavni lik je z lumparijami prišel do bogastva. Lahko z umetnostjo "zdravimo to bolno telo družbe"?
Mislim, da komedijanti ne spreminjamo stanja, verjetno pa ga lajšamo. Ljudi spodbudimo, da začnejo razmišljati, da se koleščki hitreje vrtijo. Kot je rekel Shakespeare, smo komedijanti soldati za vsakdanjo rabo. Zadnjič sem se prav zamisli, da verzi v Sljehrniku resnično zrcalijo sodobne politične afere. Presenečeno sem se vprašal – je komedija res odslikava resničnosti ali je resničnost slaba kopija komedije.