Igralka Janja Majzelj je nagrado Prešernovega sklada prejela za vloge Augustine Phillips v predstavi Za prgišče Šekspirja, C v predstavi Sla (Crave), Marusje v Vampirju, sestre Alme v Personi in za avtorski projekt Krizantema na klavirju. Prvakinja Slovenskega mladinskega gledališča je v avtorski predstavi Krizantema na klavirju po šansonih Svetlane Makarovič svoj glas dala "ožigosanim" in ostro obračunala s povzpetniki in pokvarjenci, saj je vedno na strani drugačnih in socialno degradiranih. Pripoved o stiski, osamljenosti in samotrpinčenju v Sli Sarah Kane je natančno in premišljeno odigrala kot nepozaben monolog, ki je hkrati klic po življenju ter nenehno spogledovanje s smrtjo. Kot Marusja v Vampirju, uprizorjenem po pesnitvi Marine Cvetajeve, je bila najprej poltena, v vampirja zaljubljena mladenka, ki za svojo ljubezen žrtvuje prav vse, nato v pravljični cvet začarano vilinsko bitje, vklenjeno v grehe preteklosti. V vlogi sestre Alme v Personi Ingmarja Bergmana v Mini teatru pa je pokazala čudovit igralski razpon in presegla psihološki realizem, je v utemeljitvi zapisala Uršula Cetinski.

Na MMC-ju smo vsem šestim dobitnikov priznanj Prešernovega sklada postavili podobna vprašanja. Janja Majzelj odgovarja:

Menite, da prihaja nagrada v pravem času? Ste tudi sami na vloge, za katere ste nagrajeni, najbolj ponosni ali bi rekli, da je vrhunec vašega ustvarjanja nekje drugje?
Zadnji dve leti sta bili zame niz projektov, kjer je bila vedno prisotna ustvarjalna atmosfera. To je velika redkost, sploh za tako dolgo obdobje. Nimam pojma, zakaj in kako se to zgodi, imam namreč izkušnje tudi z dolgimi obdobji teme, ko nič ne sede na pravo mesto. Enostavno sem bila tokrat zasedena v projektih, s katerimi sem imela veliko veselje in družbo ustvarjalnih, navdihujočih ljudi, ki so odkrivali, kot bi odkrivali na novo. Bile so dobre teme, teksti, izzivi, odkritja.

Bi katero vlogo, projekt posebej izpostavili?
Vse se je začelo s Krizantemo na klavirju, kjer so mi spet zrasla krila. Pred tem sem skoraj pozabila, da jih imam. Tudi to se lahko zgodi.

Nagrajeni ste tudi za avtorski projekt Krizantema na klavirju. Zanj vas je pohvalila že Svetlana Makarovič z besedami, da ste vi še boljša šansonjerka, kot je bila ona sama. Kaj pomeni ustvarjalcu pohvala umetnika, pri katerem najde navdih?
Ne morem biti boljša, ker jih ne znam napisati, znam jih pa videti in slišati. Pohvala pomeni, da se vidimo in slišimo in da se v tem ne motimo. Pohvala je odgovornost in priznanje, važno pa je, da se tisto lepo širi v vse smeri in da pride do ljudi.

Nekoč ste rekli, da so občutki pri prebiranju dela Svetlane Makarovič raznorodni, vedno pa se po branju ali petju počutite bolj živo kot prej. Če se naveževa na naslov letošnje Prešernove proslave - Umetnost umetniku, je torej to tisto, kar Vam daje umetnost?
Umetnost je zame vzporedni svet, v katerem so stvari bolj doživete, bolj jasne, bolj osebne. V resnični umetnosti ni nobenega sprenevedanja, dotakne se te, zrcali te, daje ti smisel, ima neznansko moč spreminjanja tvojega doživljanja ali dojemanja. V umetnosti je doma lepota. Tista višja, nadzemeljska, ki se razlikuje od lepote narave ali pač vseh lepih zemeljskih stvari. Pa vendar, ko tole govorim, so tudi to le besede, ki lahko ne pomenijo čisto nič, kot je po navadi z vsemi stvarmi, ki so neubesedljive.

Kaj vam sicer pri posameznih vlogah predstavlja največji izziv? So glede na to, da vam je posebej ljuba tudi glasba, pevsko obarvane vloge tiste, ki jih odigrate z večjo strastjo?
Strasti ne znam meriti, ali je ali pa je ni. Nikoli ni nekaj vmes. Naj bo glasba ali tekst, kadar je dobro napisano, je pol dela že opravljenega. Predvsem te ponese, kadar ti je nekaj blizu, kar občutiš kot "svoje". Veste - tisti zanos, ki se te poloti, kadar nekaj bereš ali poslušaš, ali kar koli že, in se ti zdi, kot da samo ti vidiš tisto nekaj, ki je tam samo zate in le ti edini na svetu razumeš to tako, da lahko že skoraj primeš z roko. Seveda nisi edini na svetu, občutek je pa lep. Nekako te odraža in sam sebi si tak všeč. No, taki občutki se mi zgodijo, če berem neko določeno poezijo ali kadar slišim neki komad, ki govori o nečem, kar v tistem trenutku zaslišim kot posebno. In potem samo vstopim tja. Pri dramskem tekstu je nekaj drugače, pa je predolgo za razlagat.

Kaj vam v prvi vrsti pomeni nagrada Prešernovega sklada? Menite, da bi lahko bila prelomnica v vaši karieri oziroma bo imela kakšen vpliv na vaše ustvarjanje?
Vrednost vsake nagrade je, da nekdo prepozna tvoje bisere. Seveda je idealistično verjeti, da je res tako, namreč da je nagrada vedno rezultat resničnega videnja, pa vendar je to edina prava vrednost. Ogromno je biserov, ki se jih zamenja za navadno kamenje in obratno.

Ne želim si, da bi bila podelitev kakšna prelomnica. Upam, da ni ... Prelomnice se dogajajo drugače, v tebi, ko nekaj narediš ali pa ne, ko doživiš ali ne. Ne želim si, da bi nove vloge prihajale zaradi nagrade. Vloge naj pridejo zaradi tistega, kar me dela posebno v nekem ustvarjanju. Kar je inspirativno za enega, ni nujno tudi za koga drugega. Želim si delati z ljudmi, ki vedo, kakšni so moji biseri in kaj z njimi lahko počnejo. Vem namreč, kako krvavo postane, če se režejo krila.

Vedno znova beremo o mačehovskem odnosu države do kulturnega ustvarjanja. Bi se s tem strinjali? Mislite, da gre za specifiko naše države, ali je to neizbežna usoda kulturnikov v bolj ali manj vsakem okolju?
Predvsem bi se morali zavedati, da je ustvarjalnost, ki naj bi bila doma v kulturi, edina prava protiutež podivjanemu svetu. Tega zavedanja ni. Ne vem, ali je sploh kdaj bil tisti čas, ki je bil kulturi naklonjen. Danes, ko živim jaz, vsekakor ni. Kultura postaja vedno bolj blagovna znamka, zbiramo med svetlečimi paketi, od katerih zmaga tisti najlepše zavit. Tako je stanje v svetu in mi sledimo preostalim, sicer imamo “prednost rahlega zaostanka”, ampak drvimo v isto smer.

Kakšno je po vašem mnenju stanje duha v državi v letu, ko slavimo dvajsetletnico samostojnosti?
Pogrešam samosvojost, ki je pogoj za pravo samostojnost. Gremo tja, kamor gredo vsi, ker naj bi bilo za majhno državico tako laže. In tako taka mala državica izginja v množici drugih vedno bolj enakih, uniformiranih dežel. Ko sem pred 20 leti potovala po Evropi, je imelo vsako mesto svoj pečat. Danes se mi zdijo vsa mesta enaka. Skupno vsem je, da se veliko nakupuje. Pri nas ni nič drugače. Samosvojost raste pri nas v skritih kotičkih in tam se najrajši zadržujem.

Če je umetnost zrcalo družbi, kako se je v teh dvajsetih letih odrezala kultura oziroma kako je bila do tega zrcala dovzetna sama družba?
Družba predvsem DRVI. Skupaj z vsem, kar je, tudi z umetnostjo, in to vedno hitreje. Tako hitro potuje, da se nima več časa gledati v ogledalu. Raje si nalepi doma fototapeto, ker je "življenje že tako dovolj težko in res ne rabi še težkih tem". Družba niti več ne joka, ampak bi se rada smejala, ker je življenje že samo po sebi preveč naporno. Tisto, kar resnično rabimo, pa so pravzaprav solze, ki jih je treba izjokati, ker se je nabralo že toliko bolečine, da smo do nje postali apatični. Ko bi se zjokali do konca, bi morda lahko šele kaj začeli spreminjati. Zato rabimo pravo umetnost, da postavi zrcalo, hkrati pa še kakšno brco v rit, da se iz naslanjača odpravimo na primer v gledališče. Problem nastane, ko se petkrat zapored sicer odpravimo v gledališče, pa tam ničesar ne doživimo, ker je treba tudi od umetnosti živeti in se najlažje zasluži z všečnostjo in svetlečo mašnico na glavi neke predstave. Pa smo tam ... nazaj v naslanjaču in pogled se nam odpira na prelepo fototapeto s palmo in barvnim vzorcem.