Lov na čarovnice (The Crucible) še danes sodi med najpogosteje igrana dela sodobne ameriške dramatike; slovensko postavitev je režiral Janusz Kica. Za dramaturgijo je poskrbel Vili Ravnjak, igralske vloge pa so si razdelili Kristijan Ostanek, Davor Herga, Branko Jordan, Vladimir Vlaškalić, Miloš Battelino, Nejc Ropret, Eva Kraš, Mateja Pucko, Ana Urbanc, Liza Marijina in Minca Lorenci, kot gostje pa tudi Aleš Valič, Lea Cok, Eva Stražar, Doroteja Nadrah in Vesna Kuzmić.

Leta 2005 umrli ameriški dramatik v svojih delih s pronicljivim posluhom obravnava sodobnega človeka in njegovo bitko med sanjami in realnostjo. Zgodba drame temelji na resničnih dogodkih, ki so se pripetili leta 1692 v Salemu, ko so evangeličanski puritanci oziroma krščanski fanatiki 20 žensk in moških obtožili čarovništva ter jih obesili.

Časi se spreminjajo, mehanizmi družbe ostajajo enaki
Kot pravi dramaturg Vili Ravnjak, zgodba učinkuje izrazito sodobno, čeprav je okolje drame zgodovinsko, vendar razkriva univerzalne mehanizme delovanja montiranih političnih procesov in učinke ideološkega fanatizma.

"Družbene razmere so danes sicer bistveno drugačne, kot so bile v času krščanskega preganjana čarovnic oziroma leta 1953, ko je drama nastala, vendar pa so osnovni vedenjski vzorci ostali isti. Miller je večni klasik, ki izreka občo veljavno resnico o tem, kako se družba navzven sicer spreminja, navznoter pa ne, ker je takšna pač človeška narava," dodaja Ravnjak.

Millerjeva drama je natančen psihogram oziroma sociogram družbe, ki zabrede v popolno kolektivno paranojo in histerijo, kar posledično privede do popolnega razkroja skupnosti in vojne vseh proti vsem. Nenadoma nihče več nikomur ne zaupa, vsi vsakogar sumijo in so osumljeni od vseh, zato hitro nastane odprt prostor za medsebojno maščevanje in osebno okoriščanje.

Kazanovo reševanje lastne kože na račun kolegov
Mimogrede, ideja za Lov na čarovnice se je Millerju porodila po tem, ko ga je poklical prijatelj in sodelavec Elia Kazan – človek, ki je na broadwajske deske krstno postavil njegova teksta Vsi moji sinovi in Smrt trgovskega potnika – in mu sporočil, da ga namerava skupaj z drugimi kolegi ovaditi pred komisijo za protiameriške dejavnosti. Po Kazanovem pričanju se je Miller v svojem ustvarjanju zatekal v preteklost, saj je o novodobnem lovu na čarovnice lahko spregovoril samo skozi zgodovinsko paralelo.

Z omenjeno predstavo se na mariborski oder znova vrača mednarodno delujoči režiser Janusz Kica, po rodu Poljak, ki pa je že skoraj 25 let zelo tesno povezan z mnogimi vrhunskimi umetniškimi dosežki mariborske Drame. Prav tam je svojo slovensko gledališko pot leta 1994 začel z režijo Dumasovih Treh mušketirjev, nazadnje pa je v Mariboru pred dvema letoma režiral delo Simona Stephensa Tisti občutek padanja.