Odrska postavitev je zgovorna; po tleh so razporejeni cela bojna formacija miniaturnih tankov, gumijasta igrača-žirafa, dve lutki-dojenčki, v ozadju pa je kup zemlje, ki očitno simbolizira Triglav. Ko se ob tem prižgejo v ozadju nanizane bele, modre in rdeče luči, se zaokrožijo pojavne asociacije na državno ikonografijo. Začnemo se spraševati, kako se bo razvilo izhodiščno sporočilo iz naslova predstave: Slovenije se bojim.

To sporočilo je malce predrugačen turistično-oglaševalsko geslo "I Feel Slovenia" oziroma "Slovenijo čutim". Razvpito geslo tako vzpostavi situacijo pričakovanja upodobitve tega strahu, ki se v kratkem izkaže za upodobitev neke povsem osebne (pa ne nujno performerkine), če lahko tako rečemo, frustracije: nakopičene, a neuresničene ustvarjalne energije, zmedenosti sredi negotovih družbenih razmer, eksistenčnih travm ipd. Manifestacija frustracije se začne z govorom protagonistke na "gori", narejeni iz omenjenega kupa zemlje, ob kateremu lovimo tudi te izgovorjene fragmente: "Mi se poserjemo na soseda – reciklirajte – on me čuti – strah me je – človek je človek – včasih zadaviš samo enega – naša ladja tone." Temu sledi gibalna "zmešnjava" v obliki zavestno neartikuliranih gibov, ki jih performerka izvaja večinoma v ravni tal, po koreografski zasnovi pa spominja na elemente iz predstave Balet upora, ki jo je prav tako zasnovala skupaj s Petro Veber.

Plešoče telo "pozabi" plesati
Sčasoma se izvajalkini gibi stopnjujejo, ob tem tudi energično odvrže nože, ki se razletijo po odru. Tudi "Triglav" se v kratkem poruši, zaradi nekaj spotikov in občasnih padcev dinamičnega gibalnega telesa na ta kup zemlje. Nekaj časa smo pravzaprav priča telesu, ki v resnici ne pleše (več), temveč se, lahko bi rekli, hipnotično giblje po prostoru. Figurice tankov so mu pri tem občasno na poti, zato jih plešoče telo sproti umika, da si pribori nekaj dodatnega prostora. Plešoče telo je pravzaprav "pozabilo" plesati in se prepušča nekakšnim gibalnim instinktom, ki v dobrem delu predstave puščajo vtis izraza določenega obupa.

Na odru je tudi steklena skleda, napolnjena z vodo – prej povod za performerkin jok kot pa za ritualno umivanje … Medtem ko razmišljamo o pomenih in občutkih, ki jih sproža tovrstna odrska situacija, se zgodi sprememba, ki deluje kot neke vrste preklop v nekoliko zamaknjeno situacijo. Ambient se namreč zatemni, prižge se diskokrogla in začne se svojevrsten zapeljivi ples, a brez glasbene podlage (glasbo prek slušalk sliši le plesalka). Oder in avditorij sta pri tem osvetljena s svetlobnimi odbliski krogle. Iz ozadja nas ta čas opazuje nemi lik – bela silhueta lutke, ki se bo malce pozneje izkazala za nekaj več kot le nemi lik. Plesalka v nekem trenutku potopi glavo v skledo z vodo in to ponovi večkrat, ob nekakšnem naštevanju in mrmranju v prebliskih. Kmalu se zasliši nabožna, cerkvena glasba, omenjeni nemi lik pa se začne tiho premikati z leve proti desni strani odra – tako zagledamo sveto Marijo v vsej njeni nadnaravni velikosti.

Performerka vzame otroka-lutko in z njo v naročju začne ples z elementi klasičnega baleta. Pri tem smo priča namernemu neskladju giba z glasbo oziroma neskladju s pričakovanim odzivom telesa na tovrstno glasbeno podlago.

Česa se bati …
Vse te opise podajamo zato, da bi ob njihovem premišljevanju in podoživljanju poskušali dojeti, kakšne strahove pravzaprav odražata koncept in predvsem izvedba predstave I Fear Slovenia. Na to vprašanje nismo našli konkretnejšega odgovora, kljub poskusom iskanja trdnejše konceptualne povezave med simboliko scenografije in gibalno izvedbo. Osnovni vtis je sicer, da gre za upodobitev strahu in tesnobe kot posledic prej omenjene frustracije. Lahko bi tudi pomislili, da želi predstava poudariti in izživeti neko osebno videnje depresivnega, brezupnega stanja v lokalnem okolju, v katerem sicer ne manjka uporniških praks. Ali morda gre tudi za upodobitev depresije, ki po navadi sledi evforiji serije uličnih protestov? Izhaja morda obup, ki ga v predstavi zaznavamo, iz obupa, ki ga upodablja tudi predstava Balet upora? In tako dalje in tako naprej.

Veliko odprtih vprašanj je morda tudi osrednji vtis, ki ga pušča I Fear Slovenia. Več poudarkov in morda več redukcije posameznih fragmentov predstave – obenem pa manj fragmentacije na tisto, čemur lahko rečemo reminiscenca na prizore – bi po vsej verjetnosti prispevalo k nekoliko boljši artikulaciji vseh odprtih vprašanj. Sama izvedba je pri tem dovršena in komunikativna, določena abstraktnost in tudi "neartikuliranost" v pristopu pa ni niti malo moteča, ravno nasprotno, nič ne bi bilo narobe, če bi bila še bolj poudarjena. V tem smislu bi z veliko verjetnostjo našla več izraznega prostora tudi generična čustva kot osrednji, naslovni motiv – če so to osebni strahovi pred trenutnim in nadaljnjim razvojem situacije v družbi –, morda tudi na račun nekaj rekvizitov, in sicer spodbudnih scenskih elementov. A ne na račun začasno oživele svete Marije, se razume, brez katere vse skupaj ne bi bilo mogoče, sploh pa ne tisti ključni trenutek potopitve v sublimno, ki naredi zares pristno čutenje same sebe (tako performerke kot tudi gledalke) in Drugega.

… in čemu se smejati
Na koncu predstave se zgodi pomemben obrat, ki po svoje naredi smiselna vsa potencialna vprašanja, ki jih predstava sicer pušča odprta; obrat poudari neko absurdno, humorno in igrivo plat do te točke sicer pretežno travmatične odrske situacije. Odvije se namreč popolna demistifikacija vloge performerja in tudi samega odra kot kompromitiranega kraja reprezentacije. Performerka jo doseže s polivanjem velikih količin vode po površini odra in z večkratnim hitrim drsanjem po njej, pri čemer je večina njenega telesa v neposrednem stiku s tlemi. S to gesto, ki odločno prekine poprejšnjo (naštudirano) igro, se vsa predhodno razvita odrska govorica telesa (k sreči) predrugači oziroma dobi nekakšen nujno ukrivljen pomen. Niso strahovi in depresije edini zaganjalniki našega bivanja tu in zdaj, temveč je to tudi sposobnost igrati se sredi vsesplošne represije in ji tudi kljubovati s "pozitivno shizofrenijo", kot bi se izrazil filozof Jacques Rancière.

Avtorici I Fear Slovenia sta se, v nasprotju s potencialno slutnjo, ki nam jo ponujata naslov in scenografska rešitev predstave, odločili za poudarek na osebnem videnju in predvsem čustvenem doživljanju tistega, čemur rečemo folklora lokalne različice kapitaloparlamentarizma (ali demokracije). Predstava nam tako "zmedeno", a zaradi tega nič manj duhovito nakaže dejstvo, da brez nenehnega upora vendarle ni obstoja.