Po torkovi svetovni premieri na londonskem West Endu so si bili kritiki bolj ali manj edini: muzikal Love Never Dies je le bleda senca Fantoma iz opere, ki si ga je od leta 1986 ogledalo že več kot 100 milijonov ljudi z vsega sveta.

Če si osvežimo spomin: Le Fantôme de l'Opéra je bil seveda najprej roman Gastona Lerouxa - izšel je leta 1909 -, a je danes v senci številnih adaptacij za film in gledališče, v prvi vrsti muzikala v režiji Andrewa Lloyda Webbra iz leta 1986. Ne le, da je Webbrov Fantom iz opere najstarejša še živa predstava na Broadwayu, pohvali se lahko tudi z dobičkom, v primerjavi s katerim je na primer film Titanic zaslužil drobiž. Fantom iz opere je pretresljiva zgodba o iznakaženem glasbenem geniju, ki kot duh tava po katakombah pariške operne hiše in v mladi Christine najde očarljivo muzo. Lloyd Webbrovo različico Fantoma bolj kot pošast, ki bi se je morali bati, predstavlja kot tragičnega ljubimca in nežnega romantika.

Selitev v veliko jabolko
Zgodba nadaljevanja se začne kakšno desetletje po prvem delu - v tem času se je duh iz pariške opere, kamor ga je namestil Lerouxov roman, preselil na Coney Island v Brooklynu, v tistem času najljubši počitniški kotiček Newyorčanov. "To je bil kraj, kjer si preprosto moral biti - celo Freud je prišel pogledat to čudo. Na Coney Island so se zgrinjale spake in čudaki, ker so se tam počutili bolje v svoji koži," je pred časom o izbiri dogajalnega prostora povedal Webber.

Čisto vse recenzije sicer niso bile negativne, a najvidnejši kritiki so Love Never Dies raztrgali - v New York Timesu so jo odpisali kot "kilavo predstavo, ki deluje tako potrebna tepeža kot klovn na karnevalski stojnici".

Za kaj sploh gre?
Marsikdo je opazil tudi to, da je sama zgodba na trenutke nekonsistentna, neverjetna in zmedena. Pod scenarij so resda podpisani kar štirje ljudje - poleg Webbra samega še dramaturg Glenn Slater, romanopisec Frederick Forsyth in komedijant Ben Elton. "Če ne poznate prvega dela Fantoma, boste čisto izgubljeni," piše recenzent New York Timesa. "Če ga poznate, boste prav tako izgubljeni."

The Daily Mail je bil malo manj krut, a vseeno zaključi: "Uspešnica? Niti ne. Preveč je inferiorna predhodnici, pa še začetek je neprebavljiv. A če je brca v temo, je plemenita brca v temo, kajti Lloyd Webberjeva naraščajoče operatična glasba nas poskuša vzdigniti na neko višjo raven."

Pri The Timesu se strinjajo, da "Ljubezen" ostaja v senci "Fantoma", ki je po 24 letih še vedno na rednem sporedu Kraljevega gledališča v Londonu. "Kje je groza, kje je pretnja, kje je psihološka temačnost? Za našteto priporočam obisk Kraljevega gledališča, in ne Adelphija (kjer igra nova predstava, op. n.)"

Vsake oči imajo svojega malarja
Na drugi strani spektra je denimo The Telegraph, ki je premiero v zvezde koval kot najboljšo stvar, ki jo je Webber naredil po Fantomu iz opere; izpostavili so "glasbo s čudovito tesnobnimi melodijami in koprnečo romantiko, ki človeku požene srh po koži".

Webber je morda podcenjeval moč pljuvačev na forumih
Polarno razdeljena mnenja so morda posledica skupine neuničljivih "phanov" (sic!) Fantoma iz opere, ki so še pred premiero sprožili internetno gonjo proti nadaljevanju po njihovem mnenju zaključene celote. Eni so si dajali duška na različnih forumih, drugi so celo pisali kritikom in jim dali vedeti, da jih čaka polomija. Lloyd Webber je nad vsem skupaj zamahnil z roko, je pa priznal, da je velikopotezno premiero zaradi takih "sabotažic" v digitalni dobi bistveno težje izpeljati kot v "starih časih". "Če bi imeli internet v času, ko sta se bojevala Cats in Les Miserables, bi človek že takrat vrgel puško v koruzo," je izjavil pred časom. "Ampak mislim, da se s tem ne gre pretirano obremenjevati. Vse te komentarje napiše približno pet ljudi, veste."