Predstava nakazuje na izginevanje podob, občutkov in notranjih stanj ter na poskus njihove revitalizacije, ki se dogajajo v procesu nenehnega izgubljanja in ponovnega sestavljanja lastne intime. Ta poteka na tanki črti med osebnim in socialnim. Kot so zapisali v gledališču, je prostor skupnega bivanja reduciran na disfunkcionalni izraz, v katerem sta jezik in telo, medtem ko prehajata iz ene oblike v drugo, raztrgana na koščke – vse dokler njune podobe ne postanejo disfigurirane, dokler se popolnoma ne zabrišejo, zbledijo.

Položaj posameznika ves čas niha med izolacijo in stopitvijo z množico, med utopičnim in realnim, med strahom in pogumom, med krivdo in katarzo. V telesih je namreč vedno že vpisan spomin in razkroj nekega prostora in časa, ob čemer je tisto, kar še vedno gradi skupnost, naša intimna želja, da se bližina lahko še vedno zgodi.

Poleg Magdalene Reiter so plesno predstavo soustvarjali Mojca Kasjak, Katja Kosi, Jure Masten in April Veselko, dramaturginja je Andreja Kopač, asistentka koreografije Lada Petrovski Ternovšek. V predstavo so vključili glasbo Thomasa Könerja, ki se v besedilu sprašuje, kaj so postali naši spomini, kaj lahko še delimo in kako deliti odsotnosti, ki obujajo, pozivajo in ne pozabljajo.

Predstava je nastala v produkciji Plesne izbe Maribor in koprodukciji z Lutkovnim gledališčem Maribor.