"Tako kot Aličina čudežna dežela je tudi gledališče svet, ki ima možnost, da stvari obrača na glavo in me z drobnimi zasuki ter majhnimi presenečenji sili, da začnem razmišljati o samem sebi, o svojem mestu v svetu in o svoji identiteti," je v gledališkem listu zapisal režiser Luka Marcen (1995).

Razmislek o svetu in o samih sebi v določenem kontekstu
Uprizoritev ima izhodišče v režiserjevem magistrskem študiju režije oziroma gre za projekt, s katerim je zaključil študij. Ekipa se je s projektom začela ukvarjati pred približno tremi leti in pol, pri čemer so za izhodišče vzeli zgodbo o Alici, ki pade v zajčjo luknjo in vstopi v narobe svet, tudi svet obrnjenih norm. Ne gre za uprizoritev zgodbe Lewisa Carrolla, ta je služila zgolj kot izhodišče za razmislek o svetu, v katerem živimo, in o samih sebi v določenem kontekstu.

Po Marcenovih besedah je študij predstave pomembno zaznamovala tudi njegova osebna izkušnja smrti družinskega člana in naenkrat je čudežna dežela skozi pogovore postala ne le narobe svet, ampak tudi priložnost za premislek o končnosti in smrti ter odnosu do njiju. O čudežni deželi so začeli razmišljati kot o prehodu v smrt, a ne na transcendentalen in mističen način, temveč zelo konkretno z nizom občutkov, ki so jim bili domači in jih je vsak od njih že doživel, je pojasnil režiser.

Sledila je metafikcijska plast z razmislekom o gledališču in igralskem poklicu ter končnosti igralske umetnosti ali gledališča. Vse tri plasti so se skozi princip absurda sestavile v postživljenjsko potovanje dramske igralke, ki se znajde na svoji komemoraciji in lahko pogleda svoje življenje za nazaj ter praznuje svoj lasten afterparty, kar je tudi podnaslov predstave.

Razmislek o življenju, delu in smrti igralke
Po besedah igralke Tine Vrbnjak je uprizoritev razmislek o življenju, delu in smrti igralke ter o tem, v kakšne ustvarjalne procese je vpeta, v kakšen družbeni kontekst, kaj se od nje pričakuje v igralskem smislu, kakšne vloge so ji dodeljene, kaj si sama želi z njimi oziroma ne želi, kateri so tisti avtorji, ki jih želimo oziroma ne želimo uprizarjati, o igralskem talentu in etosu, popolnem spoju med igralcem in vlogo – ali je sploh mogoč, ali je smiseln, ali si ga igralka želi, se ga boji –, in to vse s položaja umrle, ki je dobila svoj glas.

Za dramaturgijo je poskrbela Eva Kraševec, lektorica je Tatjana Stanič, scenografinja Sara Slivnik, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Martin Vogrin, oblikovalka odrskega giba Lara Ekar Grlj, oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš in avtor videa Sandi Skok. Lutko Alice je oblikoval Silvan Omerzu, za njeno izdelavo pa je poskrbel Žiga Lebar. Predstava je nastala v koprodukciji z Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) ter zaokrožuje programsko platformo Čakajoč Supermana.