"V čast in ponos nam je, da se je vsestranski umetnik odločil za lutkovno gledališče, ki združuje figuraliko s pripovednostjo. Njegove lutkovne postavitve so celostne umetnine, ki so vplivale tako na slovensko kot tudi na svetovno lutkovno umetnost," je programski odbor, ki so ga sestavljali Alenka Vogelnik, Katja Povše in Silvan Omerzu, zapisal v obrazložitvi.
Pomembna je lutka, ne igralec
Bienale je v KID-u Kibla pripravil tudi razstavo Bourekovih lutk, sam pa je na predavanju obiskovalce popeljal skozi lastno delo in predstavil nekaj vsebinskih in estetskih značilnosti svojega ustvarjanja in razmišljanja. Na predavanju Figurentheater - gledališče spak je povedal, da ga zanima grdo v gledališču, gledališče nakaz ali po njegovem mnenju "grdačev" in da je privrženec t. i. siromašnega gledališča, kakršno je, denimo, japonsko. Najbolj se mu zdi pomembno gibanje in lutka sama, igralca pa raje pušča v ozadju. Od njega pričakuje le interpretacijo, glas, besedo idr., ne pa njegove prisotnosti, kot je zapisal Klemen Markovčič.
Seniorji so v lutkovnem gledališču prezrti
Hkrati ob hudomušnem priznanju, da ne zna delati za otroke, verjetno zato, ker je prezloben, pravi, da so prav lutke za otroke razlog za obstoj lutkarjev. Kljub temu pa si želi, da bi institucionalizirana lutkovna gledališča razvijala tudi lutkovne predstave za odrasle. Še posebej izpostavlja potrebo po uprizoritvah za seniorje, ki so še posebej v lutkovnem gledališču prezrti.
Zlatko Bourek se je rodil 4. septembra 1929 v Slavonski Požegi na Hrvaškem. Leta 1955 je diplomiral na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu. Je slikar, kipar, grafik, gledališki režiser, scenograf, kostumograf, avtor animiranih filmov, karikaturist in avtor lutkovnih predstav.
Sakralna ikonografija, gledališče procesij in proletarske lutke
Na njegovo delo z lutkami so vplivale številne življenjske okoliščine. Med temi je izpostavil čas, ko se je kot judovski otrok leta 1942 zatekel v azil v osiješkem kapucinskem samostanu in začel spoznavati sakralno ikonografijo in plastiko, pa tudi jasen lutkovni izraz ali srednjeveško gledališče procesij. Pozneje se je srečal z zabaviščem, s streliščem, s premikajočimi lutkami, v Berlinu pa s povednim, t. i. proletarskim lutkovnim gledališčem, ki je razvijalo nekaj prepoznavnih tipov - smrt, vrag, kralj, neumni beli angel in kapitalist kot Jud.
V Ljubljano je prišel v 70. letih prejšnjega stoletja, njegova prva predstava v ljubljanskem lutkovnem gledališču, za katero je zasnoval lutke in sceno, pa je bila Gugalnica Franeta Puntarja leta 1978.
Bourek je obrnil novo stran zgodovine gledališča na Hrvaškem in v Sloveniji predvsem z gledališčem figur. Za njegova dela so značilni robatost, groteska, erotika, sardonični humor in izvirne oblike, za njegovo gledališče figur pa velja, da je gledališče čudes, a hkrati komentar krute realnosti. Sodeloval je tudi pri ustvarjanju animirane serije Baltazar.
Priznanje za delo v skupni državi
Klemenčičevo nagrado razume predvsem kot priznanje za delo v svojih mladih letih. "Prislužil sem si jo, ko še nismo bili ločeni, ko smo bili še ena država," je dejal. "Zato je to še en dokaz, da obstajajo razlogi, da se družimo, da delamo skupaj in da se zavedamo, da nam je težko biti drug brez drugega," je dodal.
Klemenčičeva nagrada je namenjena ustvarjalcem, ki so prispevali pomemben delež k razvoju te gledališke forme na Slovenskem. Do leta 1998 jo je podeljevalo Društvo Klemenčičevi dnevi, od leta 2009 pa jo podeljuje društvo slovenskih lutkovnih umetnikov in prijateljev lutk UNIMA Slovenija.
Nagrada je poimenovana po slovenskem slikarju, kostumografu, scenografu, lutkarju in fotografu Milanu Klemenčiču (1875-1957). Dozdajšnji nagrajenci so Ciril Jagodic (1995), Lojze Kovačič (1996), Peter Dougan (1997), Mara Kralj (1998) in Breda Vintar Hrovatin (2009).