Paolo Magelli, uveljavljen in priznan italijanski režiser, ki je s svojo gledališko poetiko vidno zaznamoval evropsko gledališče, se je v Novo Gorico vrnil po desetih letih. V (takrat še) Primorskem dramskem gledališču je režiral Letoviščarje Maksima Gorkega (2008) in Gogoljeve Ženitve (2001). »Po desetletjih eksperimentalnih raziskovanj gledališče tokrat znova vračam igralcem. Po daljši intenzivni uporabi različnih tehnologij na odrskih deskah – v Dortmundu, kjer tamkajšnje slavno gledališče slovi po tehnoloških eksperimentih, smo na primer v eni od predstav uporabili kar sedem kamer – sem se utrudil tovrstnih performativnih konceptov. Čas raziskovanja se je sklenil. To nikakor ne pomeni, da zavzemam zdaj neko bolj konzervativno teatrsko pozicijo. Ne! Gre le za obuditev spoznanja, da ni gledališča brez igralca. Menim, da prihaja v gledališču do nove revolucije, »igralske« revolucije,« je pred premiero povedal režiser Magelli. Čehovo Utvo oziroma Galeba je prvič režiral v Beogradu pred 26-imi leti. »To je bil Galeb moje mladosti, imel sem 26 let…«, se spominja Magelli. V Wuppertalu je bil njegov Čehov del eksperimenta, v Zagrebu je Galeba režiral med vojno. »Ugotavljam, da vsaka režija Galeba v mojem življenju predstavlja nov začetek. In tokrat se res vračam k osnovnemu gledališkemu konceptu, ki temelji na igralcu, da skupaj ekspresivno in iskreno spregovorimo o naših emocijah. Ni gledališča brez igralca!«

Gledališče je elitna umetnost živih ljudi
Magellijeva desna roka in stalna umetniška spremljevalka oziroma soustvarjalka je dramaturginja Željka Udović Pleština. Tudi pri novogoriški postavitvi Galeba. Potrjuje tokratni režiserjev pristop oziroma obujanje klasičnega gledališča: »Sprašujemo se, če je v tem našem, 21-em stoletju, ko smo zasičeni s tehnologijo, gledališče sploh še mogoče. Danes lahko z enim samim klikom ustvarimo tridimenzionalne imaginarne svetove… Doživeti živega človeka na odru pa je že skoraj privilegij. Gledališče je elitna umetnost živih ljudi! Prav zato je potrebna »igralska« revolucija. In Čehov Galeb je dobra priložnost za vrnitev k igralcu – tudi zato ker gre za gledališče v gledališču.« Galeb sledi zgodbi sina slavne igralke, ki želi na podeželskem posestvu na nov način uprizoriti lastno igro. Ob spodletelem umetniškem dogodku se začnejo razkrivati različna hrepenenja in izrisovati ljubezenski trikotniki znotraj zbrane družbe. Do izraza pridejo poželenje, ljubosumje, banalnost slavnih in malodušje neuspešnih ter egoizem. Ni pozitivnih in negativnih junakov, protagonisti so zgolj običajni ljudje – zato se lahko vsako prepozna v vsakem od njih. Galeb nima klasičnega zapleta, dogajanja in razpleta, ponudi pa različne vsakdanje življenjske situacije, v katerih konfliktni odnosi med protagonisti ustvarijo dramsko strukturo. In še na nekaj je opozorila dramaturginja Želja Udović Pleština: »Pogosto se pri Čehovih uprizoritvah prezre njegov humor, ki pa je zelo pomemben, saj bi bili liki brez njega preveč enodimenzionalni. Da bi videli tragično, moramo uzreti njegovo nasprotje – torej humor. Vendar tu ne gre za komičnost, ki jo izzove neka izjemna situacija, temveč za humor, ki kaže grotesknost likov v tragičnem.«

Glasba je tretji igralec
Avtorja glasbe novogoriškega Galeba, in hkrati izvajalca na uprizoritvi, sta Ivanka Mazurkijević in Damir Martinović Mrle, hrvaški glasbeni par z umetniškim imenom Mr.Lee&IvaneSky. On je iz kultne reške skupine Let 3, ona poje v skupini Stampedo. Snujeta tudi glasbo za film in gledališče, letos sta se kot glasbenika pojavila na BBC-ju in na ameriški spletni strani Hollywood Elite Composers. V Magelli-Čehovem Galebu ustvarjata glasbo z »igranjem« britvice po strunah klavirja in opni bobna ter zvoke računalniško (pre)oblikujeta. Glasba je pravzaprav nastajala konceptualno – tako, kot je rastla in se oblikovala predstava. In je pravzaprav tretji igralec na novogoriškem odru. Tako kot je igra v vsaki uprizoritvi neponovljiva – kot nikoli ne stopiš dvakrat v isto reko – tako je tudi glasba ob vsaki ponovitvi malce drugačna. Glasbenika med predstavo računalniško manipulirata s pripravljeno glasbeno osnovo, petje in igranje na bas kitaro sproti prilagajata dogajanju na odru in vibrirata skupaj z igralci. Kasneje bo njuno vlogo prevzel igralec Peter Harl.

Scena - drugače pričarana jezerska voda
Pod sceno se podpisuje Lorenzo Banci. Čehov je svoje protagoniste zbral ob jezeru, Bancijeva scenografija pa ne izhaja dobesedno iz besedila. »Tu ne uporabljamo vode ali njene podobe, temveč se igramo s sencami in odbleskom svetlobe na velikih belih platnih. Sceno smo ustvarjali sproti oziroma smo sproti spreminjali našo izhodiščno zamisel glede na režijo, celoten proces dela in potrebe gledališča,« svoj pristop razloži Lorenzo Banci. Kostumograf je Leo Kulaš. Dva pisatelja, dve igralki, navdušene oboževalce umetnosti ter samooklicane poznavalce in kritike pa bodo upodobili Ana Facchini, Urška Taufer, Gorazd Jakomini, Helena Peršuh, Arna Hadžialjević, Blaž Valič in Matija Rupel, pridružili pa so se jim še trije gostujoči igralci. Poleg Matjaža Tribušona in Braneta Grubarja iz SNG Drame Ljubljana še Nejc Cijan Garlatti.

Igralci ponotranjili Magelli- Čehovega Galeba
Igralski ansambel, ki ustvarja novogoriškega Galeba, je nad Magellijevim pristopom navdušen. Ana Facchini (Irina Nikolajevna Arkadina): »Pri oblikovanju vsake vloge potujemo po notranjih svetovih, brskamo po svoji duši, iščemo stične točke med likom in nami. Tokrat pa smo še bolj intenzivno iskali zlitje med igralcem, njegovo osebo in likom. Režiser nas je spodbujal, da se skozi lik, ki ga oblikujemo, kar najbolj razkrijemo tudi sami. Za igralca je to spodbuda, da išče več in skuša narediti korak dlje. » Arna Hadžialjević (Maša): »Pri ustvarjanju vloge se znotraj igralca vedno znova odpirata novo polje in obenem možnost, da raste. In prijetno je rasti v ekipi, ki omogoča, da se čutimo svobodne in pogumne, ki omogoča, da stopamo v nova polja samih sebe.«

Matjaž Tribušon k.g. (Boris Aleksejevič Trigorin): »Paolo Magelli mi je kot gledališki oče, s katerim sodelujem že trideset let. Študij Čehova je neskončno potovanje k samemu sebi, ki se nikakor ne konča s predstavo. Gre za poglobljeno in intimno druženje s samim seboj v korelaciji z ekipo, soigralci. Mislim, da se novogoriško gledališče vrača k igralcu in to se mi zdi prav. Prav je, da v gledališču zažari igralec. Pri tem nimam v mislih igralske ekshibicije. Bolj gre za to, da je pozicija igralcev v gledališču podobna poziciji človeka v današnjem svetu. Svet je pred temeljnim vprašanjem, ali se bomo vrnili nazaj k človeku ali se bomo še naprej zaletavali v virtualno steno, ki nas požira, izkorišča in izpljune kot nekaj neuporabnega. Zdi se, kot da smo pozabili na osnovno pri človeku - na emocije, ljubezen.«

Premiera Galeba bo nocoj, 7.12.2017 ob 20. uri na velikem odru SNG Nova Gorica.