Na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so krstno uprizorili dramo mladega (24-letnega) hrvaškega dramatika Ivorja Martinića, za katerega je že ob predstavitvi pred premiero prevajalka teksta Alja Predan dejala, da pronicljivo portretira sodobno tranzitno družbo. Še presenetljivejše pa je dejstvo, da avtor ne glede na svojo mladost v središče svojega besedila uspešno postavlja ženske like in jih prav tako zelo uspešno okarakteriza; torej predstavi vse njihove strahove, želje, frustracije in kar je še tega. Pri tem pa ne ostaja zgolj pri ženskah, ampak pred gledalcem izriše vsesplošno odtujenost današnje družbe in s tem njenih predstavnikov.

Kaj vse je lahko skodelica kave?
Prav v tem duhu postane Mirjanin odgovor na hčerino vprašanje "Kaj je življenje?", ki pravi "Življenje je skodelica kave." smiseln. V skodelici kave namreč lahko prepoznamo vse od minljivosti (kava se dokaj hitro spije), grenkosti (to bi bila lastnost na katero najprej pomislimo ob kavi in jo je mogoče vzporejati z življenjem samim) in tudi vedno znova manjše presenečenje (vsaj, če gre za doma skuhano turško kavo), pa tudi zgolj površinskost, saj kavo navadno pijemo ob pomenkovanju z nekom, ki pa pogosto ostaja površinsko in nepomembno, s čimer je mogoče opisati tudi medčloveške odnose. Po drugi strani pa je pitje kave lahko sila intimna zadeva - kar znova opominja na dvoličnost naših odnosov. Tako pravzaprav kratek odgovor osrednje protagonistke zajame celotno dramo, ki je zasnovana dvodelno: dialogu namreč pogosto sledijo izbruhi iskrenosti, ki pa ostajajo skriti resničnemu življenju - torej so popolnoma intimna izkušnja, za katero ostale dramske osebe ne izvejo. Vprašanje je le, ali je gledalcu vedno jasno, kdaj tak trenutek nastopi.

Scena, ki bi bila lahko bolj izrabljena
Gre predvsem za dramo o zreduciranih medsebojnih odnosih, saj je osebni stik nastopajočih omejen na golo konverzacijo, kjer ni ne prostora ne volje za odkrivanje globokih intimnih sfer, pri čemer je prisotno tudi nekaj humorja, ki pa bi morda lahko doživel malce več izpostavljenosti - vsaj toliko, da preseka melanholično nastrojenost drame - pri tem se seveda odpira tudi vprašanje, kolikšen je delež režiserja Dušana Jovanovića pri izpostavitvi humornih delcev (teksta namreč spodaj podpisana ni brala).

Prav tako se zdi, da je sicer uspešno in zanimivo zasnovana scena (njen avtor je prav tako Jovanović) - dokaj izpraznjen oder s premičnimi elementi, ki ga na sredi preseka velik bleščeč zaslon, ki služi kot projektor zapisanih besed, na njem se izriše okno, luna, oblaki ... - lahko bila bolj izrabljena. Na trenutke namreč prav ta zaslon služi zgolj kot odsevna površina dogajanja, kar razumemo tudi kot razmejevanje realnega od nerealnega, a vendar se to v celotni zasnovi same igre (ta ostaja precej povprečna) porazgubi. In prav prostor naj bi bil tisti, ki naj bi ga oblikovalo in definiralo vedenje likov, sicer ostane nedoločen; in prav to je problem predstave, prostor ostaja preveč nedoločen. Prav tako v začetku predstave zmotijo, sicer zatemnjene, menjave scene, ki jih opravijo kar igralci sami.

V otrplost vsakdana ujete maske
Osrednjo vlogo Mirjane igra Judita Zidar, ki se kot ločena mati srednjih let, hkrati pa kot ženska vseh generacij, znajde dobro in očitno ostaja protagonistka, ki ji sledijo vse ostale: Jette Ostan Vejrup, Alja Kapun, Stannia Boninsegna in Mirjam Korbar Žlajpah. Ob njih nastopita še Milan Štefe in Rok Kunaver. Vsi igralci nosijo maske, ki jim nekako v slogu Comedie dell' Arte zakrivajo zgornjo polovico obraza in jo delajo nepremično otrplo v točno določeno, precej grozljivo, grimaso. Režiserjeva odločitev, da na obraze igralcev nadene maske, verjetno izhaja iz dejstva, da celotna drama nekako 'opeva' odtujenost in kot prvi kazatelj te odtujenosti so prav gledališke maske, ki jih posamezniki nosijo pred družbo in tako skrivajo svoj pravi jaz.