Špekulantski bankir, ki je že davno izgubil svoj 'zaupanja vreden sem status' in ki preži zgolj na dobiček, pa se mu ta 'nemarno' izmuzne in namesto z bogastvom špekulant ostane popolnoma – in še več kot to – praznih rok. Podoba se v današnjih časih ne zdi nič nenavadnega, kot tudi ni bila nenavadna v času Ibsena, ki jo je ubesedil kot dramo z naslovom John Gabriel Borkam in bo v postavitvi Thomasa Ostermeierja in produkciji enega izmed najuglednejših gledališč v Evropi Schaubühne Berlin je gostovala v Cankarjevem.

Ibsenovo delo iz leta 1896 je portret moža, obsedenega z močjo in navdušenega nad denarjem, ki lahko vodi svet. Lastna korist mu je pravzaprav postranska; razmišlja širše, zanima ga človeški napredek. Če bo treba, je pripravljen iti preko trupel in žrtvovati ljubezen. Denar časti, kot bi bil naravna sila, ki obstaja onkraj človeškega zakona in reda. Ibsen opisuje bliskovit vzpon in padec nekega moža ter opustošenje po silovitem padcu: uničena življenja, obup in obubožanje. Obstaja pa iskra upanja: da bo naslednji generaciji uspelo vse popraviti. Doslej je bila ta drama na Slovenskem uprizorjena samo enkrat, in sicer leta 1926 pod režijsko taktirko Marije Vere v ljubljanski Drami.

Bleščeča gledališka pot
Tokrat pa se slovenskemu občinstvu predstavlja v režiji Thomasa Ostermeierja, ki velja za enega izmed najprodornejših režiserjev sodobnega dramskega gledališča in je že enajst let vodja umetniški vodja berlinskega gledališča Schaubühne. Njegova gledališka pot je pravzaprav precej impresivna; potem ko je – kot je povedal v intervjuju za Sobotno prilogo – živel v mestu, kjer ni bilo gledališča in vse do svojega študija režije v Berlinu ni obiskal gledališke predstave, je po diplomi prevzel vodenje malega alternativnega gledališča Baracke in iz njega naredil gledališče s kultnim statusom. Leta 1999 pa je, skupaj z Jensom Hilljem, Sasho Waltzem in Jochenom Sandigom, prevzel vodenje Schaubühne in na novo izoblikoval njegov umetniški profil.

"V hiši, ki jo nekateri imenujejo tudi "sveti gral nemškega gledališča", je Ostermeierjevo razkrivanje sodobne realnosti, tudi tiste z družbenega roba, pogosto naletelo na zavračanje. Vendar je vztrajal in postopoma uveljavil svoje gledališče, za katero sta pomembna zlasti intenziven odnos do sodobne družbene realnosti in novo razumevanje realizma. Pri tem je njegovo gledališče, ki v ospredje postavlja igralca, zavezano poglobljenemu ukvarjanju z dramskim besedilom. Njegove uprizoritve so praviloma narativne, saj vztraja, da je z zgodbo mogoče artikulirati probleme in njihov kontekst, čeprav pri tem ne gre toliko za izpostavljanje stališča kot za formo. Od igralcev zahteva izrazit fizični angažma, pri čemer se emocija izraža v konkretni akciji, ne pa v čustveni afektaciji", je zapisano v besedilu, ki spremlja slovensko gostovanje.

Z gledališčem 'u fris' do Ibsena
Ostermeier je leta 1996 prodrl s postavitvijo Ravenhillove drame Shopping & Fucking (drama je ena izmed najvidnejših predstavnic t. i. gledališča 'u fris'), ki je v Angliji s svojo eksplicitnostjo (spolnost in nasilje) šokirala že ob krstni uprizoritvi, leta 2001 pa je predstava gostovala tudi v Cankarjevem domu. Vendar pa nemški režiser pogosto posega po klasikih, predvsem z 'očetom meščanske drame' se je že večkrat soočil. Nazadnje prav z gostujočo dramo, o kateri je nemški kritik Matthias Heine v Die Weltu med drugim zapisal, da Ostermeierju ni bilo treba veliko, da je iz drame ustvaril komično grozljivko. Uprizoritev, ki je bila pri kritikih in občinstvu navdušeno sprejeta v številnih gledaliških središčih, odlikujejota izjemna bistroumnost režijske misli, izčiščena gledališka podoba in sijajen igralski ansambel, sporočajo iz Cankarjevega doma. V njem igrajo trije legendarni nemški igralci: Josef Bierbichler, Angela Winkler in Kirsten Dene.