Šentjakobsko gledališče Ljubljana je premierno uprizorilo svojo vizijo Plešaste pevke, slavne igre Eugena Ionesca, ki je utemeljila dramatiko absurda in močno zaznamovala gledališče druge polovice 20. stoletja. Režiral jo je Dejan Spasić, ki je za igralsko zasedbo angažiral dolgoletne člane gledališča.

Ionescovo prvo in še danes najuspešnejše delo je druga premiera Šentjakobskega gledališča v tej sezoni, izbrali pa so si ga prav v letu, ko mineva 60 let od njegove prve izvedbe v Franciji.

Spasić je k Plešasti pevki v prevodu Srečka Fišerja skupaj z drugima članoma ustvarjalne ekipe, scenografom Luko Martinom Škofom in kostumografinjo Nino Holc, pristopil na realističen način. Želeli so jo postaviti klasično, pri tem so vztrajali na statiki, tišinah, času.

London postane ves svet
Čeprav je bilo besedilo, ki govori o izpraznjenosti odnosov in odtujenosti, opredeljeno kot kritika meščanstva, natančneje angleškega meščanstva, ga niso postavili v določeno okolje, temveč so brez umeščanja v kateri koli čas in prostor skušali ostati znotraj univerzalnosti. Po Spasićevem mnenju drama s svojim poenostavljenim, zbanaliziranim, napihnjenim in grotesknim svetom ponuja dovolj prostora tako za komiko kot za razmislek.

Meščan kot utelešenje mehanične banalnosti
Plešasta pevka je vizija nekakšnega univerzalnega malomeščanstva, pri čemer je "malomeščan" utelešenje vsega banalnega, slogana, konformizma, kjer koli in kadar koli se pojavlja, je v Notes et contre-notes o Plešasti pevki zapisal sam Ionesco. "Seveda se inherentni konformizem malomeščana izdaja v avtomatizmu njegove govorice. Besedilo Plešaste pevke, ali bolje, mojega učbenika angleške (ali pa ruske ali portugalske, zaradi mene) konverzacije, ki je narejeno, kot je, se pravi iz že narejenih izrazov, iz najbolj očitnih banalnosti, kar si jih je mogoče predstavljati, mi je tako razkrilo skrivnost "govoriti in ne povedati ničesar," skrivnost govoriti in ne povedati ničesar zato, ker ni kaj osebnega povedati, odsotnost notranjega življenja, mehanično brezdušnost vsakdanje rutine: človeka, ki je popolnoma potopljen v svoj socialni kontekst in nerazločljiv od njega. Smithova in Martinova ne znajo več govoriti, ker ne znajo več misliti; in ne znajo več misliti, ker ne poznajo več pomena čustva, ker nimajo v sebi nobenih strasti; ne znajo več biti in zato lahko "postanejo" kdor koli, kar koli; ker niso v sebi, niso nič drugega kot drugi ljudje, pripadajo neosebnemu svetu, so zamenljivi."

"Globoke resnice" jezikovnih učbenikov
Ob tem velja ponoviti znano anekdoto o tem, kako je na idejo za svojo prvo dramo Ionesco sploh prišel: med učenjem angleščine po učbeniku. "Leta 1948, preden sem napisal Plešasto pevko, sploh nisem imel namena, da bi postal dramatik. Moja edina ambicija je bila, da bi se naučil angleščine (...) In tako sem s tem ciljem pred očmi nekega dne, kakšnih osem ali deset let je tega, odšel ven in si kupil francosko-angleški učbenik konverzacije za začetnike. Lotil sem se dela. Marljivo sem prepisal iz svojega učbenika sezname "pogovornih fraz", da bi se jih naučil na pamet. A takoj ko sem jih prebral, sem ugotovil, da se ne učim angleščine, temveč vrsto presenetljivih resnic: da ima teden sedem dni, na primer (kar sem po naključju že vedel); ali da je pod spodaj, medtem ko je strop zgoraj - še en pojav, ki sem se ga sicer morda v temelju že zavedal, o katerem pa nisem še nikdar resno premišljeval ali pa sem celo kar pozabil nanj, zdaj pa se mi je nenadoma pokazal kot slepeče razodetje: osupljivo, in vendar nedvomno resnično." Te globoke uvide je sklenil nemudoma uporabiti: "Moj namen ni bil več, da izpopolnim svoje znanje angleščine: zamenjala ga je nova, širša ambicija, namreč da sporočim soljudem te temeljne resnice, ki mi jih je priklical v zavest moj francosko-angleški učbenik konverzacije."

Dialog med generacijama
Ker je skušal režiser pri tokratni postavitvi slediti tekstu in znotraj igralskega korpusa najti ljudi tiste starosti, ki jih zahteva, se je odločil za "malo zrelejšo" zasedbo. V predstavi nastopajo Miha Zrimšek, Tatjana Žagar, Janez Vlaj, Mojca Lavrič, Anamarija Štukelj Cusma in Dragan Remškar.

Zrimšek je odločitev, da so "nekoliko starejši" člani Šentjakobskega gledališča delali z mlajšim režiserjem, označil za "dobro pogruntavščino", ker je s seboj prinesel kopico energije, ki je njim mogoče že primanjkuje. Plešasta pevka se mu je na začetku zdela tuja, dokler ni dojel, da je Ionesco z njo pravzaprav nastavil zrcalo človeškim odnosom, konverzaciji, čustvovanju in emocionalnemu dojemanju drug drugega.

Strah pred negotovo prihodnostjo
Pri tem je okrcal mačehovski odnos mesta do tega najstarejšega slovenskega ljubiteljskega gledališča, ki je tik pred praznovanjem 90-letnice. Ob finančnih težavah se namreč srečujejo tudi s prostorskimi omejitvami, saj si morajo oder deliti z Lutkovnim gledališčem Ljubljana oziroma Dramskim odrom za mlade. "Človeku se zdi, kot da mesto nima nobenega občutka do tega, da nekdo nekaj dela zastonj, zgolj iz ljubezni," je dejal Remškar, ki se boji, da jih bodo - tako kot to opisuje basen Jež in lisica - počasi izrinili iz Mestnega doma.