Konec Tedna slovenske drame s podelitvijo nagrad

Lakmusov papir slovenske drame

6. april 2011 ob 22.01 • Zadnji poseg: 7. april 2011 ob 8.36 • Kranj - MMC RTV SLO

"Cankarjeva kritika hlapčevstva se nam v Bergerjevih premišljenih komentarjih in intertekstualnih nanosih ne kaže več kot tipičen slovenski problem, ampak kot eden izmed temeljev veliko širše, globalizirane družbe. Bergerjevo komentirano branje Hlapcev nam Cankarja razkriva kot sodobnika, predstava pa iz teatroloških in umetnostnih okvirov prestopa v polje družbenega delovanja," je zapisala žirija.

Dramaturško polje Ede Čufer ni zgolj lokalni red smisla, ki se običajno vpisuje v posamezno predstavo, ampak je mišljeno izrazito kontekstualno, v zgodovinskem in teoretskem smislu, tvorjeno iz vsega, kar se mora vpisovati v posamezno delo in kontekst, da bi umetniška misel zmogla prebiti različne diskurze moči.

Zupančičeva drama se poigrava s stilom filmskega 'horrorja', grotesko in absurdom, uprizarja pasijon naključnega kupca, ki se obupno trudi, da bi izstopil, da bi se izognil odgovornosti in krivdi, da bi domov odnesel le štruco kruha in pol piščanca, namesto tega pa ga ta čudno grozljiva trgovina priklepa nase ter ga pošilja iz bizarnih v še bizarnejše birokratske in žanrske situacije.

Na 41. tednu slovenske drame je žirijo in občinstvo prepričala predstava v režiji Matjaža

"Cankarjeva kritika hlapčevstva se nam v Bergerjevih premišljenih komentarjih in intertekstualnih nanosih ne kaže več kot tipičen slovenski problem, ampak kot eden izmed temeljev veliko širše, globalizirane družbe. Bergerjevo komentirano branje Hlapcev nam Cankarja razkriva kot sodobnika, predstava pa iz teatroloških in umetnostnih okvirov prestopa v polje družbenega delovanja," je zapisala žirija. Foto:

Eda Čufer, Kronotopografije plesa: Dve razpravi — Dramaturško polje Ede Čufer ni zgolj lokalni red smisla, ki se običajno vpisuje v posamezno predstavo, ampak je mišljeno izrazito kontekstualno, v zgodovinskem in teoretskem smislu, tvorjeno iz vsega, kar se mora vpisovati v posamezno delo in kontekst, da bi umetniška misel zmogla prebiti različne diskurze moči.

Matjaž Zupančič — Zupančičeva drama se poigrava s stilom filmskega 'horrorja', grotesko in absurdom, uprizarja pasijon naključnega kupca, ki se obupno trudi, da bi izstopil, da bi se izognil odgovornosti in krivdi, da bi domov odnesel le štruco kruha in pol piščanca, namesto tega pa ga ta čudno grozljiva trgovina priklepa nase ter ga pošilja iz bizarnih v še bizarnejše birokratske in žanrske situacije.

Bergerja, Grün-Filipičevo priznanje je prejela Eda Čufer, Grumovo nagrado pa drama Shocking Shopping.

Predstava Matjaža Bergerja Ivan Cankar (Blaise Pascal, Étienne de la Boétie, G. W. F. Hegel, Louis Althusser): Hlapci/Komentirana izdaja je prepričala tako strokovno žirijo, ki so jo sestavljali Amelia Kraigher, Jasen Boko in Dušan Rogel, kot tudi občinstvo. Žirija je v utemeljitvi Šeligove nagrade zapisala, da paradigmatsko delo slovenske dramatike v interpretaciji Matjaža Bergerja stopa v dialoge z ikonami evropske miselne, umetnostne in kulturne zgodovine ter nam skoznje razpira primeže delovanja ideologije na splošno. Intenziven spektakelski učinek predstave vstaja iz do potankosti izdelanega likovnega izraza in izjemne discipline celotnega igralskega ansambla.

Po mnenju žirije se Cankarjeva kritika hlapčevstva v Bergerjevih premišljenih komentarjih in intertekstualnih nanosih ne kaže kot tipična slovenska težava, ampak kot eden izmed temeljev veliko širše, globalizirane družbe. Bergerjevo komentirano branje Hlapcev nam Cankarja razkriva kot sodobnika, predstava pa iz teatroloških in umetnostnih okvirov prestopa v polje družbenega delovanja.

Drama o sodobni obsesiji
Letos je kot najboljše dramsko besedilo žirija (Sebastijan Horvat, Primož Jesenko, Tea Rogelj, Vesna Slapar in Rok Vevar) prepoznala dramo Matjaža Zupančiča Shocking Shopping. Shocking Shopping je spretno napisana drama, ki prek mikrofizičnih eksemplov spregovori o celostni sliki sveta. Je drama, ki znova verjame v izrekanje resnice o referentu, družbi, svetu in času, hkrati pa se samozavedajoče poigrava s postmodernim stanjem popolne komercializacije, ki je prepojila ne le vse segmente družbe, ampak tudi avtonomno umetnost, ki jo vedno intenzivneje nadomešča popularna kultura. Tako kot nas politika dela nemočne, nam tudi umetnost namesto resnice posreduje le množino pomenov in nas izraziteje kot kdaj prej postavlja v sizifovsko vlogo, ko se zelo natančno zavedamo svojega položaja in svojega nedelovanja, pa vendar ne storimo nič, le polni krivde in strahu 'nedelujemo' še naprej, je v utemeljitvi zapisala žirija.

Priznanje Edi Čufer
Grün-Filipičevo priznanje pa je letos prejela dramaturginja in teoretičarka Eda Čufer za prispevek h knjigi Kronotopografije plesa: Dve razpravi. Njeno teoretsko-zgodovinsko delo z naslovom Zapisovanje gibanja – Dramaturška meditacija o kulturni zgodovini plesnih notacij je zgodovina in teoretizacija razmerja med plesom in pisavo, med telesno prakso in težnjo, da bi tej praksi priskrbeli medij, ki bi ji zagotovil spomin in odpravil njeno minljivost. Eda Čufer sledi praksam plesnih notacij od 17. stoletja do danes, čeprav delo seveda nima težnje po katalogizaciji teh praks.

Eda Čufer je kot soustanoviteljica Gledališča sester Scipion Nasice avtorsko sodelovala pri predstavi Krst pod Triglavom iz leta 1986, pri kateri je dramaturški režim reprezentacijske postopke prekrstil v dramo zgodovinskih estetskih in političnih diskurzov. S svojim dramaturškim delom je v devetdesetih letih redefinirala in razširila pristojnosti in avtorske investicije, ki se v institucionalnih dramaturških praksah po navadi pripisujejo dramaturgu, kar je bilo razvidno predvsem iz njenega dela z Markom Peljhanom ter Iztokom Kovačem, hkrati pa je njeno prizadevanje po deteritorializaciji scenskih umetnosti jasneje razvidno, če tem imenom dodamo še njeno sodelovanje s kolektivom Irwin.