Sodobni japonski dramatik, dramaturg in univerzitetni profesor Oriza Hirata bo ta teden s premiero predstave Mori no Oku (V osrčju gozda) v Nagoji zakoličil svojevrstno prelomnico v zgodovini odrske umetnosti: prvo predstavo robotsko-človeškega gledališča (RHT, Robot-Human theater), poroča časopis The Japan Times.

Hirata je - v sodelovanju s Hirošijem Išiguro, enem izmed vodilnih raziskovalcev na področju inteligentnih robotov v svetovnem merilu, in Kazunarijem Kurokijem, vodjo računalniškega podjetja Eager Co. Ltd. - že pred dvema letoma prvič predstavil kratek izsek tega, kaj bo človeško-robotsko gledališče nekoč zmoglo. Novembra 2008 je ledino zaoral s kratko igro Hataraku Watashi (Jaz, delavec), ki jo je napisal posebej za to priložnost, uprizorili pa so jo samo za izbrane goste delavnice Univerze v Osaki.
Psihologija lika? Tudi brez tega gre!
Pozneje je Hirata poročal: "Po koncu zadnjega prizora so se na odru med aplavzom priklanjali igralci in dva robota ... in nekaj ljudi iz občinstva je predtem jokalo ob posameznih monologih teh robotov. In takrat sem si mislil: Končno sem premagal Stanislavskega!" (Konstantin Stanislavski (1863 - 1938) je bil ruski dramatik, ki je razvil revolucionarno in še danes uveljavljeno tehniko "realističnega igranja", ki zdaj nosi njegovo ime in ki igralcu narekuje raziskovanje motivov njegovega lika).

"Dokazal sem, da se da igrati tudi brez vsakega poglabljanja v psihologijo lika, kajti nečuteči roboti so iz občinstva izvabili močne čustvene odzive," je Hirata letos izjavil na nekem seminarju v Tokiu. Sam namreč izhaja iz prepričanja, da igralci psihološkega pristopa ne potrebujejo, če le dovolj natančno sledijo režiserjevim navodilom. "Ljudje sicer pogosto rečejo, da je videti, kot da imajo moji roboti čustva, a to je seveda le iluzija."

Roboti se učijo malo drugače
Do prvega dviga zavese pa je seveda vodila dolga, trnova pot. Vaje za predstavo Hataraku Watashi je moral Hirata, denimo, nenehno ustavljati, da je popravljal položaj svojih robotskih igralcev, odrejal presledek med posameznimi replikami ter posameznimi gibi rok in glav - kar je vse v robote seveda treba vprogramirati. Po drugi strani pa, ko pa je to enkrat opravljeno, ni več nevarnosti, da bi protagonista, robota Takeo in Momoko pozabila svoje besedilo ali potrebovala še kakšno dodatno vajo, kot se to rado zgodi "navadnim" igralcem.

Robote skrbi za usodo ljudi
Takeo in Momoko, ki ju je izdelal Mitsubishi, sta živo rumena in bela, visoka približno meter, v svet pa gledata z okroglimi, žuželčjimi očmi. V Hataraku Watashi, igri, ki se jo da zdaj kupiti tudi na DVD-ju, lahko spremljamo dan v stanovanju mladega para, za katerega robota delata. Njun "lastnik" Judži, je izgubil voljo do dela, zato zdaj cele dneve poležava doma, klepeta z robotoma in pusti, da mu strežeta. Takeo je prav tako izgubil svoj zagon in postal "hikikomori" (izobčenec). Na koncu 20-minutne predstave (tako dolgo je takrat zdržala baterija obeh nečloveških igralcev) se Takeo in Momoko držita zaroke in se zaskrbljeno sprašujeta, kakšna bo usoda Judžija in njegove žene Ikue.

Na vprašanje, zakaj je ta "umetna" predstava sprožila pri gledalcih tako močna čustva, je Hirata za Japan Times skromno komentiral, da "polovico resnične predstave tvorijo možgani gledalcev. Ne glede na to, kako doživeto nastopajo na odru, se bo vseh v avditoriju predstava ne bo dotaknila na isti način." Čustvenost, ki jo je izgubil z neizraznim tonom glasu robotov, je Hirata nadomestil s skrbno premišljenimi podrobnostmi, kot je, denimo, besedni red njihovih stavkov. Obenem se mu je zdelo ključnega pomena, da roboti igrajo robote, kar odstrani eno stopnjo "distance", ki jo moramo premagati, če gledamo človeka, preoblečenega v robota. Ko so gledalci jokali in sočustvovali, so sočustvovali z robotoma, in ne z robotoma, ki bi se delala, da sta človeka.

Evolucija: opica - človek - robot
Zgoraj omenjena predstava Mori no Oku, ki bo premiero doživela 21. avgusta na trienalu v Nagoji, je zgodba o skupini znanstvenikov, ki v Kongu raziskujejo razlike in podobnosti med ljudmi in njihovimi najbližjimi sorodniki, opicami bonobo. Roboti (katerih baterije zdaj zdržijo že celo uro) so tukaj pomočniki raziskovalne ekipe, predstava pa tako izpostavi meje med vsemi tremi "vrstami".