Tina in Tine se znajdeta v klobčiču medsebojnih očitkov, obžalovanj in frustracij. Foto: Peter Giodani/MGL
Tina in Tine se znajdeta v klobčiču medsebojnih očitkov, obžalovanj in frustracij. Foto: Peter Giodani/MGL

Tina in Tine, igrata ju Jana Zupančič in Matej Puc, v prepletu zelo zavestnih in artikuliranih monologov ter dialogov do zadnje pore razprostreta plasti svojega partnerskega odnosa, ki je zadel ob zid. Spremljamo nekajmesečno obdobje iz življenja zakonskega para v zgodnjih srednjih letih z dvema otrokoma, ki nista več majhna, predstavo pa sklene spomin na njuno spoznavno srečanje.

"Moram reči, da sem od te teme kar prestrašena, zdi se mi, da bi bilo lahko vsaj 1000 tekstov , vsak odnos je drugačen," je na novinarski konferenci pred današnjo premiero dejala Katarina Morano. "Najbolj sem se bala, da bi bilo to medsebojno obračunavanje z zmerljivkami samo o neizživetih sanjah. Mislim, upam, da je tudi o tem, ampak kot posledica sveta, v katerem živimo, v katerem marsikdaj pač ni lahko živeti v poplavi vseh informacij, ki so tudi zelo grozne, v občutku krivde, občutku nemoči, občutku življenja v svetu, s katerim se v večini stvari lahko ne strinjaš in od tod anksioznosti, nesreča, nezadovoljstvo. Ti občutki so me zelo zanimali v tem tekstu kot izhodišče odnosa."

"Mislim, da je to predstava o dveh posameznikih, ki poskušata pač preživeti v tem trenutku po svojih najboljših močeh, se pri tem tudi malo poškodujeta, zavedno in tudi nezavedno," k temu dodaja režiser Žiga Divjak. "Vsako življenje je niz nekih odločitev in vsak posameznik nekako razvije svojo strategijo, kako se spoprijema s tem nizom. V odnosu velikokrat pride do nekega trka ali pa srečanja teh različnih strategij in včasih te različne strategije naredijo življenje pestro, ga obogatijo, včasih pa tudi proizvedejo marsikateri konflikt."

Predstava, s katero se lahko poistovetijo vse generacije

Ustvarjalna dvojica, ki se je v zadnjih letih podpisala pod več odmevnih in nagrajenih del (Usedline, Kako je padlo drevo?, Sedem dni), se je projekta lotila na vabilo umetniške vodje MGL-ja Barbare Hieng Samobor, ki je poudarila, da predstava ni avtobiografska, se pa lahko z njo poistovetijo vse generacije. "Za Katarino Morano kot avtorico je značilno to, da v svoja besedila spušča vse generacije, da ljubi vse generacije in da jo zanimajo vse generacije." Po njenih besedah gre za močno izpovedno predstavo, ki omogoča prepoznavanje lastnih vzorcev in izkušenj vsem generacijam, temelji na performativi, potem pa se prelevi v naturalizem.

Kdo je navijal, da posvojita psa, in kdo ga zdaj vodi na sprehod? Kdo po tuširanju nikoli ne pobriše mokrih tal in kdo zna edini pravilno zložiti posodo v pomivalni stroj? Kdo je že takoj rekel, da je zložljive komarnike nemogoče očistiti, in kdo vedno pušča odprte predale? Kdo je nekoč želel objadrati svet, zdaj pa se mu ne ljubi niti peš iz Spodnje Šiške do središča Ljubljane? Kdo se je včasih ure in ure igral z nečaki, zdaj se mu pa z lastnim otrokom ne da niti barvati pobarvanke? To je nekaj vprašanj, na katera se odgovori izluščijo v dobrih dveh urah predstave.

Ekipa predstave Zakaj sva se ločila?

Avtorica: Katarina Morano
Režiser: Žiga Divjak
Dramaturginja: Katarina Morano
Scenograf: Igor Vasiljev
Kostumografka: Tina Pavlović
Avtor glasbe: Blaž Gracar
Lektorica: Maja Cerar
Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel
Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš
Asistentka dramaturginje (študijsko): Nejka Jevšek

"Imamo igro, v kateri lahko zaznamo vpliv stanja sveta na oba posameznika in na njun odnos, lahko spremljamo okruške njune lastne identifikacije problemov v svetu, onadva o tem govorita, igra pripoveduje oziroma se dogaja znotraj nenehnega hitenja, to so res fraze, ampak so resnične, nenehnega hitenja, ki je pravzaprav naša spremljevalka, mudi se nam že, ko se tuširamo. Govori o preobremenjenosti, ki se dogaja tudi ljudem, ki niso v službi za tekočim trakom, in seveda tudi ljudem, ki so v službi za tekočim trakom. O neki monotoniji, ki izvira iz tega in je lahko nevarna, v našem primeru tudi za neki zakon ali za srečo nekega zakona. Govorimo torej o izgorelosti in tudi o stigmatiziranem pojavu – depresiji. Po drugi strani pa igra govori tudi o ljubezni in o strahu, velika ljubezen je pogosto povezana z velikim strahom o odvisnosti," je v nekaj stavkih zgoščeno strnila bistvo Barbara Hieng Samobor.

Zahtevna predstava z le dvema igralcema in brez odmora bo uprizorjena na velikem odru, kar je po besedah direktorice MGL-ja posledica "neke preproste avre, ki jo ta igra potrebuje. Mislim, da bi bila na mali sceni uprizorjena zelo drugače, kot je, in mislim, da je prav, da je na velikem odru."

Jana Zupančič, lanska prejemnica nagrade Prešernovega sklada, v vlogi Tine. Foto: Peter Giodani/MGL
Jana Zupančič, lanska prejemnica nagrade Prešernovega sklada, v vlogi Tine. Foto: Peter Giodani/MGL

Igralsko zelo zahtevna predstava v pogovornem jeziku

Predstava zahteva velik igralski napor, popolno koncentracijo in tudi popolno igralsko iskrenost, so poudarili ustvarjalci. Kot je poudarila lektorica Maja Cerar, je predstava v pogovornem jeziku, zaradi česar imata igralca še težje delo, kot bi ga imela, če bi bila v knjižnem jeziku. "Jezik je res pogovoren in v takem jeziku prenesti take filozofske vsebine in sporočila je že v smislu avtorice pravzaprav mojstrovina, v izvedbi igralski pa ravno tako."

Predstava je januarja na sporedu še 18., 20. in 22. januarja.

V Tino se je na odru prelevila odlična Jana Zupančič, ki je kot eno glavnih značilnosti pri ustvarjalnem procesu poudarila natančnost. "Da res sledim tekstu, si ne izmišljujem, ne dodajam, ker so vsi tokovi misli, zastranitve in mašila tja, kjer so, postavljeni z razlogom."

Partnerska dinamika je mnogoplastna, poti do trdnosti odnosa pa različne: eni nenehno analizirajo in se odzivajo na vsakršne spremembe v odnosu, drugi si pustijo prostor in čas ... "Pri tej predstavi in tem paru sem imela ves čas eno asociacijo: da sta na nekem vlaku, ki drvi in se pač ne ustavi. Ti si gor in se pelješ, loviš ta čas, ki beži, izpolnjuješ vse te naloge, zahteve, vsakodnevna opravila in nekako pozabljaš na partnerja, nase. Potem se začnejo izgubljati stvari, se začneš odtujevati. In se tudi zavedaš tega, velikokrat ti je to jasno, a vseeno ne izstopiš. Ne vem, zakaj se ne ustaviš. Mislim, da vlak kar gre. Kje je upanje? Moje upanje je ustaviti se. En super tekst v tej predstavi mi je zelo všeč. Reče Tina: to je pa ena stvar, ki sta me jo otroka naučila: šteti. Da ko je meni hudo, ko se začne ta slika večati, ko začne vse pritiskati, ko dobim te tesnobne napade, se ustavim in začnem šteti stvari samo zato, da si rečem: Zdaj sem tukaj, to je moja okolica, da se na neki način privežem. Ustaviti se, se privezati, reči stvarem ne. Ali pa mogoče preveč romantično razmišljam o tem."

Matej Puc kot Tine. Foto: Peter Giodani/MGL
Matej Puc kot Tine. Foto: Peter Giodani/MGL

Z ustvarjalnim procesom je zelo zadovoljen tudi Matej Puc, ki je poudaril, da ga vedno znova sodelovanje z dvojcem Morano in Divjak vsaj za nekaj časa naredi boljšega človeka. "Vsakič, ko sodelujem z njima, se nekako zgodi, da se mi zdi, da sem teh nekaj mesecev, pa potem še kakšen mesec po premieri, za 15 odstotkov boljši človek: bolj potrpežljiv, bolj sočuten, bolj miren. No, potem me življenje spet odpelje, da sem pač nazaj idiot," je povedal v svojem humornem slogu.

Kakšen bi bil njegov nasvet za dobro partnerstvo v današnjem času? "Enkrat, ko sem imel krizo, sem vprašal mamo, z očetom sta bila že čez zlato poroko, kaj je bistvo srečnega partnerstva. In je rekla: da se znaš kdaj v jezik ugrizniti. Da si torej kdaj tiho, da ne izrečeš vsega tega, kar bi ti zdaj v tistem trenutku rekel. Meni se zdi ključen moment za uspešno partnerstvo, pa tudi za življenje nasploh, če imaš princip, da si na svetu zaradi drugih, ne toliko zaradi sebe. Če torej sebe izločiš – seveda potem pride tudi na to, kaj pa jaz in moje skrbi – ampak za neko dobro delovanje je osnova to, da malo sebe pozabiš in si tu za drugega, s tem potem odpade veliko enih stvari."