Požige je za veliki oder ljubljanske Drama režirala Nina Rajić Kranjac, ki tokrat prvič sodeluje s to hišo. Po njenih besedah je Mouawad kot avtor hkrati "nežen in brutalen, poetičen in zelo političen, v tej neulovljivosti pa navdihujoč in izzivalen".

Požige pri nas marsikdo pozna pod naslovom Ženska, ki poje ‒ kanadski režiser Denis Villeneuve si je s filmom po predlogi drame Požigi leta 2010 prislužil nominacijo za tujejezičnega oskarja.

V vseh adaptacijah zgodbe rekonstruiramo uganko življenjske zgodbe skrivnostne Naval, ki jo spoznamo šele po smrti. V svoji oporoki je namreč otrokoma, dvojčkoma Jeanne in Simonu, zapustila nalogi. Simon mora najti njunega očeta, za katerega sta mislila, da je mrtev, Jeanne pa brata, za katerega nista vedela, da ga sploh imata; vsakemu od njiju morata izročiti zapečateno pismo. Šele potem bosta na materin grob lahko postavila nagrobnik, kajti njena zaobljuba bo izpolnjena.

Lahko nasilje kar izgine, ko je vojne konec?
Ravnatelj Drame Igor Samobor je na sredini novinarski konferenci Požige napovedal kot "veliko, politično zagrizeno in hkrati poetično dramo, z velikimi slikami in velikim uporom proti trenutnemu stanju v svetu, predvsem proti nemirnemu življenju na Bližnjem vzhodu". Potem ko se je do neke mere končala sirska vojna, je po Samoborjevih besedah čas za Požige, "v katerih je govor o tem, kaj je po tem, ko je vojne konec, ali smo sposobni oprostiti ali se moramo maščevati".

Krvava zgodovina sreča še bolj krvav mit
Po besedah dramaturga Tiborja Hrsa Pandurja je v Mouawadovih dramah prisoten mitski element, ob tem pa izhajajo iz zgodovinskega ozadja. Mouawad je zaradi državljanske vojne pri sedmih letih emigriral iz Libanona. Travma, ki jo je doživel, tudi samo izgnanstvo in proces prilagajanja, pa tudi iskanje identitete in razkrivanje zgodovine družin, so tako ključni motivi v njegovih delih.

"Osnovna Mouawadova premisa je, da se dediščina vojne/nasilja/jeze prenaša naprej, tudi dolgo po tem, ko je vojna že dejansko minila," v gledališkem listu zapiše dramaturg Tibor Hrs Pandur in doda, da je nujno, da se molk prekine in dediščina nasilja pretrga.

Vlogo Naval igra Pia Zemljič, Jeanne je Nataša Keser, Simona pa igra Nejc Cijan Garlatti, novi stalni član gledališkega ansambla. V predstavi nastopajo še Branko Šturbej, Timon Šturbej, Tina Vrbnjak, Nina Valič, Marko Mandić, Benjamin Krnetić, Rok Vihar, Zvone Hribar, Boris Mihalj in Janez Škof.

Scenografka je Urša Vidic, kostumografka Marina Sremac, skladatelj Branko Rožman, oblikovalec svetlobe Borut Bučinel in lektorica Tatjana Stanič.

Novo sezono ljubljanske Drame povezuje skupna rdeča nit, naslov Lebdenje. "Vsa izbrana besedila se posvečajo posamezniku v času negotovosti, sprememb in pričakovanja. (...) Vse je eno samo lebdenje in breztežnost neznanih odločitev," je ob junijski napovedi sezone pojasnil Samobor.