Tako pravi igralec Lotos Vincenc Šparovec, ki trenutno navdušuje v več predstavah Mestnega gledališča ljubljanskega, največ pozornosti pa je v zadnjih mesecih požel s svojim dogodkom, kot pravi, Človeku v morju. Občinstvo na malem odru v njem popelje v svojo izjemno življenjsko izkušnjo, ko je kot študent, ki si je poleti denar služil z delom na ladji v Afriki, tam več deset kilometrov od obale padel v vodo, ne da bi to kdo videl.

Izjemno intenzivna izkušnja za gledalca, kaj seveda šele zanj, ko skozi njegovo pripovedovanje podoživljamo skorajda nepojmljivo izkušnjo: sam sredi morja z zelo malo možnostmi, da bi ga kdo rešil. Kaj vse gre po glavi človeku v takem položaju? Če človek doživi tako izkušnjo, se v njem gotovo nekaj globoko premakne. Predvsem pa je to zgodba o upanju, kar je bil glavni razlog, da se jo je igralec odločil postaviti na oder.

Čeprav Lotos Vincenc Šparovec oddaja neverjeten mir, pa sam pravi, da ni bilo vedno tako – da je bil povsod in vedno, da je želel izkusiti čim več, tako v športu kot po svetu, gotovo pa je eden redkih igralcev, če ne edini, ki je oder začasno zamenjal za udejstvovanje v vojski. Kot pravi, ga pri vojski ne fascinira orožje, ker ga to ni nikoli, temveč skupinska dinamika.

Več pa v pogovoru.

Sorodna novica Lotos Vincenc Šparovec: "Vemo, da so prestrašeni ljudje najvodljivejši"

Trenutno igrate v več zelo intenzivnih predstavah. Je to – upoštevaje vaše dolgoletne izkušnje – veliko, ravno prav ali sploh ne razmišljate o tem, v koliko predstavah ste v bistvu v enem trenutku angažirani?
Trenutno sem res v štirih zelo močnih predstavah, ki zahtevajo celega mene. To niso stranske vloge, ampak je večina od njih v končni fazi avtorskih stvari. Čisto sem se predal in včasih je kar čustven vrtiljak, tega ne morem zanikati. Ampak, saj zato ta poklic počnem, da me pretrese in da imam takrat, ko sem na odru, občutek, da od sebe dajem nekaj lepega. In bolj ko se ožamem na odru, večji mir nastopi po predstavi, in to je nekaj lepega, da se lahko v svojem poklicu izraziš. Zdaj imam res štiri predstave, v katerih se lahko do popolnosti izrazim. So naporne, ampak sem prijetno miren po predstavah, ko imam občutek, da sem od sebe dal nekaj lepega, po sporočilu, po stališču in v končni fazi tudi kot ogledalo družbi, v kateri živim, kar je tudi namen ali poslanstvo poklica.

Če se dotakneva dveh predstav, Človek v morju in Žabe, sta v bistvu zelo različni – Strnišev tekst je star 40 let in je kultno dramsko besedilo, medtem ko je Človek v morju vaše avtorsko delo. Kako ste se lotili Žab – to je že sedma uprizoritev, kot sem malo brskala, nazadnje so jih uprizorili leta 2010 na Ptuju, kjer so igrali Rac, Samobor in Pia Zemljič. Ko se lotite takega teksta, si ogledate prejšnje uprizoritve ali se študija lotite od začetka?
Nisem gledal ptujske uprizoritve, Žabe sem videl samo v režiji Jake Ivanca v produkciji Kranja, sem pa prebral gledališke liste teh predstav, ker me je zanimalo njihovo stališče oz. kaj so v tem tekstu hoteli poudariti, ker veliki teksti in Strniševe Žabe so umetnina. To je tekst, ki je sam po sebi umetnost, ki je večen in ki bo vedno aktualen. Skozi vlogo točaja, ki ga igram, sem skušal oblikovati stališče do tega teksta, predvsem pa eno veliko spoštovanje do Gregorja Strniše, ki ga zelo cenim. Ljudožerci so bili moja diplomska tema, tako da vedno, ko naletim na Strnišo, čutim veliko spoštovanje.

Če pa od Žab, ki so predvsem cehovsko, torej igralsko in umetniško zahteven projekt, preidem na Človeka v morju, pa to ni predstava, niti ne vem, ali je gledališče. Hotel sem narediti "dogodek", ki je preizpraševanje o tem, kaj igralcu ostane, če mu vzameš tekst, če mu vzameš režiserja. Imam srečo ali nesrečo, da se mi je zgodila nesreča na odprtem morju, ker sem bil zmeraj avanturist in sem preživel nekaj časa tudi na ladji. Kako z osebno izpovedjo, ki je nenapisana, ampak čisto avtorska, dati nekaj, kar ljudje potrebujejo, in to je upanje.

Tudi sam se, kadar niso najlepši časi, spomnim te nesreče in se vprašam, ali mora človek res tako nizko pasti, da se začne zavedati tistega, kar je v življenju res pomembno. Da v bistvu vse imamo, a da tega ne znamo ceniti oz. ne znamo izkoristiti tega trenutka, zdaj, ki je edini, na katerega lahko vplivamo. Še zmeraj se ukvarjamo s stvarmi, na katere nimamo vpliva oz. s preteklostjo ali prihodnostjo.

Žabe zahtevajo zbranost in premislek o temeljnih vrednotah. Občinstvo, ki hodi redno v gledališče, je že v osnovi bolj dojemljivo za to ogledalo, ki ga gledališče nastavlja družbi. Kako vi vidite možnost, da bi ta sporočila slišala širša družba. Ker očitno je, da je prepad v družbi čedalje večji.
Če je na repertoarju Strniša, Žabe, mislim, da je, hvala Bogu, toliko ozaveščenih ljudi v Sloveniji še vedno, da vedo, kaj gredo gledat oz. poslušat. Strniša je mojster besede, umetnik besede verza in metafore. Druga stvar je, da je sporočilo obeh, in moje in Strniševo, da je potrebne več ponižnosti ali mirnosti ter manj napuha in nečimrnosti. Ker dejstvo je, da človek nikoli ni srečen in nobeno bogastvo in nobeno imetje ni zagotovilo za srečo. Je pa žal tako, da se še vedno prisili človeka, da hlepi po nečem, običajno materialnem, zato je pripravljen delati marsikaj, neskončne ure preživljati v bitki s časom za določen denarni učinek. Potem ugotovi, da razen to, da napolni voziček ali si kupi kakšno igračo, bolj ali manj drago, od raznih avtov, plovil in ne vem kaj – to pač ni zagotovilo za uspeh, mir ali veselje.

Sam sem veliko potoval po svetu in paradoksalno je bilo, da tam, kjer je bila največja revščina, sem videl najbolj srečne ljudi in tam, kjer je bilo največje blagostanje, sem videl največ kislih obrazov. In se res vprašaš.

Točaj vrti Lazarja, toda v sebi tudi išče način, kako bi ugodil človeku, rad bi videl srečo, ker bi se rad tudi on s srečo zapolnil in odrešil to svojo melanholijo večnosti, a nikakor ne gre. Človeka ne moreš zadovoljiti, človek v bistvu ne ve, kaj bi rad, vsaj večina ne. Mislim – no, upal sem – da bo mogoče ta korona pa vse to, da smo bili tako osamljeni, da bo zdaj neka potreba po bližini prevladala, pa se bomo mogoče zavedali, kako so ti trenutki bližine pomembni, ampak žal se to ni zgodilo oz. je ta samota in osamljenost in posledično skrivalnice, se pravi vsak v svojem vrtičku, v katerem je dovoljeno vse, to vedno bolj poudarjeno, ta individualizem in imetje. Samo, kaj pa sploh lahko imaš? Predvsem sam sebe, sam sebe imaš pa lahko samo prek nekega miru, ki ga lahko dosežeš s tem, da ne pričakuješ preveč.

Čas epidemije je bil zelo drugačen tudi za vas umetnike, ko se je v bistvu vse ustavilo, nastal je vakuum. Na začetku je bilo to verjetno blagodejno, da ste se lahko spočili, potem pa seveda ta ustvarjalnost potrebuje način, da se izrazi. O svoji zgodbi predtem dolga leta niste veliko govorili.

Nisem čutil potrebe, predvsem pa govorimo o nesreči, ne o dosežku. Se pravi, to ni moj dosežek. Nekateri gredo v Himalajo, kjer osvojijo kakšen vrh – to je dosežek, na katerega so lahko ponosni. Sam se na to nesrečo nisem pripravljal, edino, kar je, je to, da sem lahko srečen, da so me našli. Mene je našla moja ladja. In po tem dogodku se o tem nismo več pogovarjali. Ko so me potegnili ven, so me dva dni pustili pri miru, da sem se sestavil nazaj, potem pa se o tem nismo več pogovarjali. Ker je to tema, ki je, lahko bi rekli, v rokah nečesa večjega, kot smo mi sami. S tem, ko se o tem pogovarjamo, to "večje" razvrednotimo, pa naj je to Neptun, Bog, energija ali duh, ne vem, o čem govorimo. O nečem večjem, o nečem vseobsegajočem mogoče.

Po prvem valu korone nismo vedeli, kako se bodo stvari odvijale. Barbara (direktorica in umetniška vodja MGL-ja Barbara Hieng Samobor) je dala pobudo, naj razmišljamo o soloakcijah oz. izrazih, ker nismo vedeli, kako bo s korono in posledično bližino na odru.
Potem se je ta panika umirjala, čeprav je bila epidemija vedno hujša. Sam sem vse to vzel resno, zdelo se mi je, da v času panike, strahu in predvsem osamljenosti in v času brez upanja, bi bila to lahko zgodba o upanju in smislu, hkrati pa tudi preizpraševanje, kako nizko mora človek pasti, da se ta njegova krivulja obrne in si reče, dovolj je, raje bom v sebi odkril nekaj lepega. Ker če bomo v sebi odkrili nekaj lepega, bomo potencialno tudi v drugih, in to je možnost potem za bližino s komer koli, za začetek pa sam s sabo.

Oddajate občutek miru, v Človeku v morju poudarjate tudi pomen hvaležnost in ponižnosti. To so tri stanja, za katera v tem hitrem tempu sploh ni časa. Ljudje se jih kar malo bojijo. Kakšno je vaše razmišljanje?
Z mano na čelu se bojim teh treh stanj, pa ne da se bojim, nisem dosleden. S to predstavo oz. bolje rečeno dogodkom, kajti predstave se igrajo in tam so vloge, tu pa povem stvari, ki so v meni in za katerimi želim stati, ampak velikokrat mi ne uspe.

Glede miru – dejansko nikoli nisem bil miren, zmeraj me je nekaj gnalo, zato sem bil pomorec in vojak in sem se ukvarjal z ne vem več katerimi vse športi, potoval sem marsikje. Umirjam se, ker sem star 50 let in telo ne dela več, kakor bi hotel, in posledično tudi glava nekje rezonira. Predvsem pa pride človek do situacije v življenju, ko pravi, da nisem več najmlajši, nisem več študent, ne morem kar reči – zdaj grem tja, zdaj se bom pa preselil. Tudi otrok igra pomembno vlogo, zahteva stabilnost in varnost in neke rituale in človek se v dnevnih ritualih počuti varnega, zato je mogoče ta mirnost. Ker je prišla z rituali, ki so me včasih ubijali, zdaj me pa pomirjajo.

Predstavljam si, da ko doživiš nekaj takega, kaj sploh je potem nekaj, kar vas ziritira? Kako lovite ravnotežje, ker če živite s tem, da vas nič ne gane, v smislu da ni ničesar, kar vas, je pa to spet za človeka samega obremenjujoče?
Moj dogodek Človek v morju je v prvi vrsti poklon pomorstvu in pomorcem in v končni fazi tudi ladji, ki me je rešila. Sam sem izzival takrat srečo s svojim značajem, delal sem namreč delo, ki se ga med navigacijo ne sme, izzival sem nesrečo in ju tudi dobil. Kar zadeva dogajanje v času, ko sem bil na morju, to, o čemer govorim v dogodku, so stvari, ki se jih spomnim. Če bi bil pisatelj, bi iz te zgodbe naredil roman. Vse, kar bi več povedal od tega, kar se spomnim, bi bil zame blef oz. bi govoril nekaj, razvlekel bi stvar, ki v bistvu ni bila takšna, kot se spomnim. Iskreno in tukaj je, govorimo o iskrenosti v tej predstavi. Tega se spomnim, vse ostalo prepuščam vam.

So tri pravila, ki jih imam: da se ne ukvarjam s stvarmi, na katere ne morem vplivati, da rešujem problem, ko se pojavi, ne prej in ne potem, in če ne vem, kaj bi moral narediti v danem trenutku, potem ne naredim nič, ne da v paniki vlečem neke poteze, ki naredijo na koncu več škode kot koristi.

Takrat v vodi pa mislim, da sem šel čez določene faze jeze, obupa, strahu, samopomilovanja, molitve, iskanja nečesa, da sem potem res na koncu prišel do tega miru. Zdaj govorim stavke iz predstave, iz dogodka. V bistvu edino, kar si želim, je, da takrat, ko bo prišla moja ura, da mi ne bi bilo treba čez vse te faze, ampak da bi se držal tistega miru, ki je prišel na koncu. Vse te faze so pa človeškost, ki jo živimo. Če pogledamo okoli sebe, tudi vse svinjarije, vse laži, vsa podtikanja ali vsa skrivanja, so posledice strahov ljudi, ki jih nosijo v sebi, ker če ne bi bili prestrašeni, bi bili ljudje bolj transparentni in odprti drug za drugega.

V dogodku opisujete pravilo šestega oz. sedmega vala. Šest valov ima en ritem, sedmi drugačnega. Lahko je zelo frustrirajoč ali pa odrešujoč. Če potegnem vzporednico z družbo – kaj bi bil lahko tisti sedmi val, ki lahko pomeni prelom, spremembo, rešitev? Ker očitno se to divjanje, ki ga živimo, nadaljuje, čeprav se je v času zaprtja med korono še zdelo, da se vsaj malo ustavlja.
Vsi smo pod stresom in utrujeni. Utrujeni od tablic, telefonov, predvsem pa od informacij, s katerimi si ne moremo nič pomagati, a si vseeno glave in duše "filamo" s smetmi, ki nimajo nobene teže. A kar polnimo, polnimo, polnimo in potem smo od tega polnjenja "zafilani" in posledično utrujeni in onesnaženi. Kajti, žal je 98 odstotkov informacij res popolnoma nepotrebnih. In tudi če so relevantne, nanje ne moreš vplivati, te v danem trenutku ne zadevajo in nič ne pripomorejo k tvoji osebnostni ali kakršni koli rasti. Toda mi to še kar počnemo.

A res mora priti do kataklizme, se pravi vojne, da pride do ene obče katarze?! V vojni se vse poruši in potem so ljudje znova začeli graditi, so spet šli od začetka, dokler se ni spet zgodba ponovila. Kot da smo v nekih ciklih. Me je pa groza, če pomislim, kje smo zdaj v tem ciklu. Raje bi bil v fazi po vojni kot pred vojno.

Predstava je poklon pomorcem, morje je neodtujljivo povezano z nekim hrepenenjem. Pred desetletji je bilo zelo razširjeno, da so mladi fantje šli na ladje, ker se je dalo hitro zaslužiti v kratkem času.
To je bil denar, denar je bil tisti, a 1000 dolarjev zaslužiti leta 90 ali zdaj je nekaj čisto drugega. 1000 dolarjev v 80. letih je bilo to štiri plače, zdaj pa je to ena, zelo slaba. Je res, da te na ladji tudi hranijo, ampak vseeno.

Še vedno ohranjate ta odnos z morjem?
Ja, vedno ga bom.

Zanimiv je bil tudi vaš prihod na igralsko akademijo, na katero ste na sprejemne izpite prišli naravnost s služenja vojaškega roka, praktično v uniformi. Pozneje ste se znova vrnili v vojaške vode, naredili ste častniško šolo. Če je gledališče kraj, kjer ste močno v ospredju, je vojska načeloma kraj, kje so vsi enaki.
Orožje me ne fascinira. Fascinira me pa skupinska dinamika, to me zmeraj je in skupinski načrt, da je določena skupina isto oblečena in ima skupne avtomobile. Po tem vidiš, koliko stvari odpade v pogovorih, koliko se danes ukvarjamo z vtisom, ki ga delamo drug na drugega. V vojski odpadejo maske in vtisi, ki jih ljudje sicer radi ustvarjamo z nekimi zunanjimi pokazatelji, naj bo to obleka, avto ali kaj tretjega. To mi je všeč. Pa v bistvu glede na to, da sem končal častniško šolo, bil sem poveljnik, sem se počutil na neki način kot koreograf, pri čemer so koreografije postavitve na bojišču ali v izrednih razmerah, v katerih se ljudje počutijo varne, predvsem pa čuvajo drug drugega. To je zame še vedno ključen smisel in tudi pri študiju vlog to čutim in verjamem, da je to mogoče.

Vaš igralski opus je zelo raznolik, prav posebno mesto v njem pa zavzema vloga Franceljna v prvi slovenski grozljivki, pod katero se je podpisal Tomaž Gorkič.
Res je. Ponosen sem na to. Vedno sem hotel biti prvi (smeh). Da sem nastopal v prvi grozljivki, je zame čast. Upoštevaje, kakšen denar je bil na voljo, mislim, da smo dobro stisnili, kar se je dalo. Tisto leto je bil to najboljši slovenski film, na FSF-ju je dobil vesno.

Na snemanju smo se zelo veliko smejali. Svoje so seveda dodali posebni učiniki, Gorkič je ves denar namenil za scenografijo in masko, kar mislim, da se v filmu čuti in vidi. Kot je dejal, me je imel vseskozi v mislih za vlogo Franceljna. Ko me je prišel snubit, če lahko tako rečem, mi je pokazal kratki film in jasno mi je bilo, da ima res veliko željo in na tem področju, govorim o efektih in krvavih prizorih, tudi določene veščine, ki jih drugi nimajo. Najbolj smo se smejali, ko smo snemali najbolj krute prizore.

Zdaj vas lahko gledamo na velikem platnu v Gajinem svetu 2, nastopate tudi v televizijskih serijah. Kako gledate na delo v vseh treh oblikah? Vam ustreza prehajanje med njimi?
Gledališče je poligon, brez dvoma. Poligon za trening, za odkrivanje svetov, za odkrivanje lastnega inštrumenta in za ohranjanje psihofizične kondicije, če to jemlješ na pravilen način. Kar pa zadeva avdiovizualije, je na tem področju veliko smeti, ne morem drugače reči. Vedno bom podpiral nacionalno televizijo in njene projekte kot neko zagotovilo kakovosti in filme, ki imajo umetniški potencial oz. potrebo po tem, da so posneti. Izogibal se bom pa franšizam in komercialno naravnanim serijam in projektom, ki po moje poneumljajo ljudi.

Ste na igralskem vrhuncu? Če pogledate na svojo kariero – kje bi rekli, da ste, ali ne razmišljate o tem?
Ne razmišljam o tem, je pa res, da sem si v tem obdobju vzel največ časa, da se ukvarjam z igralstvom. Do zdaj so me zanimale še druge stvari, hodil sem po ladjah, se udejstvoval v vojski, treniral sem vrsto športov, ta tempo mi je res ustrezal. Potem pa sem začel te stvari počasi odmetavati in sem več časa in pozornosti posvetil igralstvu. Tako da vsako obdobje v življenju ima neko svojo dinamiko. Na vrhuncu sem mogoče zato, ker sem se v tem obdobju najbolj posvetil temu in bil najbolj predan temu. Prej nisem bil predan, sem imel, kar se poklicev tiče, veliko ljubic in nobene žene, zdaj sem se odločil, da je gledališče in igra moja poklicna žena.

Prihajajo nove generacije igralcev. Kako gledate na to dinamiko mentorstva, pretoka energij?
Super, zadnja izkušnja je krasna bila, pa tudi predzadnje. Dokler je potreba in želja po raziskovanju, je krasno. Lahko rečem, da super sodelujemo z Matevžem Slugo zdaj v Žabah, prej pa z Galom Oblakom in Laro Wolf. To so ljudje, ki so predani in ki jih to zanima.
Me pa skrbi splošno včasih, da je ta paralelni digitalni svet postal mogoče malo premočen in preveč obsesiven. V vojski sem vedno govoril vojakom, da kakšno je to družbeno omrežje, ki dela ljudi asocialne?! Skrb vzbujajoča je ta odvisnost od nekih namišljenih oz. virtualnih všečkov, prijateljstev. In smo znova pri vtisu, ki pa v tem primeru sploh ni niti več oseben.

To je pogosta tema naših pogovorov, imamo otroke v različnih obdobjih. Ne moremo se izolirati, bojim se, da nas je ta svet že prav preplavil. Kako potem najdeš svoj mir? Ker recimo, da ga mi še najdemo, recimo, da smo iz drugega časa, ko tega še ni bilo. Razlika je v tem, da sem res šel nekam, na ladjo, po svetu, tu pa se v bistvu ne premaknejo nikamor, ni nobenega fizičnega doživetja, doživetje je samo za oko, ki gleda v zaslon.