Lutke v teh dneh zapeljujejo množično občinstvo: mimoidoče mirno opazujejo iz nekaterih izložb v centru Ljubljane, na nekaterih mestnih lokacijah jih lahko "zasačimo" sredi dejanja, srečamo jih lahko v ljubljanski Kinoteki, najpogosteje pa vabijo v Lutkovno gledališče Ljubljana.

Lutke v mestnih izložbah so del razstave Na sledi lutk, ki so jo postavili člani ULUPUH, hrvaškega združenja umetnikov vizualne umetnosti. Na Prešernovem trgu je Mehanični cirkus odstiral pogled na vsakodnevno življenje v cirkusu, predstava Konflikt je na mobilnih lutkovnih odrih okupirala posamezne lokacije od Name do Lutkovnega gledališča Ljubljana (LGL) s črno-belim političnim humorjem, miniaturni domovi skupine Cie La Passionata so se prvi dan zaradi dežja preselili izpred Magistrata pred LGL, kjer je ves čas festivala postavljen tudi Potujoči kinobalon, na ljubljanskem gradu pa so se zvoki Afrike, Azije, Evrope prepletali v tradicionalni glasbi pa vse do elektronskih zvokov v orkestru robotov Čaščenje. Na Kongresnem trgu stoji tudi zanimiva instalacija, podobna vodnemu stolpu, ki v svoji notranjosti skriva pomanjšan svet. Do njega dostopimo tako, da stopimo na stopničke in odpremo zadrgo, tako da se z očmi znajdemo prav na višini "odra". Na tem skupina Babok v predstavi NAP uprizarja spremembe naše narave in življenja v odvisnosti od vremena in naravnih katastrof.

Vsakdanji predmeti kot lutke
Lutke pa niso samo tisti predmeti, ki so oblikovani kot živo bitje ali predmet in nanj spominjajo. Gyula Molnár je v Tunelu (eno od posebnih prizorišč LGL, udomačeno v podzemnem tunelu pod Ljubljanskim gradom) animiral vsakdanje predmete, kot so kava, čokoladni bonboni, šumeča tableta, vžigalica, arašidi ali kokos. Njegovi Mali samomori ali trije kratki deli o izganjanju hudiča za vsakdanjo rabo iz leta 1984 veljajo za pionirsko predstavo t. i. gledališča predmetov, v katerem so predmeti prav tako pomembni kot igralec. Ta predmetov ne animira kot lutke in jih ne postavi v vnaprej določeno vlogo, ampak jim omogoči, da se izrazijo takšni, kot so, in jih tako oživi. Gledališče predmetov spominja na otroško igro, kjer so predmeti enakovredni igralec. Molnár je v svojem dialogu s predmeti izreden soigralec predmetom in igralec, ki z obrazno mimiko in nenavadnimi zvoki izraža številčne odtenke zgodb, ki se odvijajo na mizi pred njim, v dogajanje pa se zatopi kot navdušeni raziskovalec ali otrok pri igri.

Tri preproste zgodbe z izredno poetično senzibilnostjo in humorno igrivostjo pripovedujejo univerzalno zgodbo človeškega življenja, njegovih hrepenenj, želja in minljivosti. Prva zgodba je tragedija o osamljeni šumeči tableti Alka-Seltzer, ki jo skupina čokoladnih bonbonov zaradi njene drugačnosti zavrne in se tableta zato ubije v kozarcu vode. Druga zgodba s spretnimi zasuki prikazuje gorečo ljubezen med Švedom Jörgom, vžigalico, in Brazilko Pito, kavnim zrnom. Goreč je tudi konec, saj se v ljubezenski igri z mnogimi zasuki ob nesrečnem koncu ljubljene (kavno zrno zmeljejo) zažge tudi postavni ljubimec. Tretji del predstave je metaforična pesem o času in njegovem minevanju. Kultna predstava gledališča predmetov je očarala s svojo preprostostjo in domišljijo, s pristno radovednostjo in skrbno pozornostjo, ki jih Molnár posveča predmetom in svetu okoli sebe, z lahkotno duhovitostjo, ki jo odkrije v še tako tragičnih in ranljivih človeških trenutkih, ter s fantazijskim svetom, ki ga Molnárjeva igra s predmeti razpira predvsem v vsakemu gledalcu posebej.

Vpogled v intimne prostore
Navdušili sta tudi Pojdi! Poline Borisove in Savana, možna pokrajina režiserja in igralca Amita Drorija ter gledališča Théâtre Vidy-Lausanne, obe zazrti v notranji, osebni svet sanj in spominov, a vsaka na popolnoma svoj način. Pojdi! je igrana solo predstava avtorice, režiserke in igralke Borisove, v kateri ta z obrazno masko, lasuljo in obleko, predvsem pa z gibanjem in vedenjem postane izredno prepričljiva stara gospa. Osamljena, a polna idej, kako to osamljenost ublažiti, Polina Borisova kot stara gospa uporablja izredno enostavne, a učinkovite pripomočke za prikazovanje različnih dejanj, občutkov in atmosfere. Ob preprosti domiselnosti in iznajdljivosti igralke, ki ubira tudi prepoznavno mimiko in vedenjske vzorce, s katerimi označi podobo stare gospe, je marsikatero žalostno občutje ublaženo s komičnim, pa tudi razveseljivim priokusom. V mračni sobici si gospa prijatelje pričara kar s krep trakom, s katerim družbo nariše na steno. S trakom nariše tudi telefon, pa mucka, ki prede na okenski polici ali se crklja v njenem naročju in gašperček, v katerega vrže stara pisma. Iz kovčka si ustvari okno, razgled za zaveso pa se izkaže za zlomljeno gramofonsko ploščo, ki z igralkino domišljijo prav tako dobro igra kot nova. Pot po spominih, obujanje lastnega življenja, odigravanje želja in sanj … vseeno. Kar izžari iz malega odra Lutkovnega gledališča, je lepota bivanja in neznanska ljubezen, ki jo lahko prebudimo v sebi s ščepcem domišljije, pa tudi odločno zaupanje vase in umirjenost ob sprejemanju tega, da je prišel čas za odhod.

Ta prežema tudi svet Savane; smrt matere Amita Drorija, po kateri je kar nekaj let ostal nedotaknjen klavir – predmet, ki je v ustvarjalčevem otroštvu zasedal veliko materinega časa in pozornosti, po njeni smrti pa ga je njegova prisotnost preganjala s spominom na otroštvo in mater. A v naravi ima vse svoj čas in tako je prišel čas tudi za drugačno uporabo klavirja, pravi Drori, ki je glasbilo predelal v mehanizirane lutke – živali, ki naseljujejo pokrajino predstave Savana, možna pokrajina. Med želvo, veščo, polži, antilopo, kačo, črički in drugimi živalmi, sledimo osrednjim akcijam – aktu kreacije, opazovanja, manipulacije in interakcije – v katerih mehanizirane živali vodi pet igralcev. Ti hkrati animirajo tudi pokrajino, sestavljeno iz lesenih škatel in drugih lesenih kosov, ki jih pred našimi očmi nenehno preoblikujejo in tako ustvarjajo nova prizorišča. Ta poetična pokrajina, izrazito vizualna in glasbena, prikazuje človeško perspektivo na naravo. Človek nadvladuje naravo, jo preoblikuje po svoji meri in z njo manipulira. Narava tako nujno odraža človekova razmišljanja, potrebe in občutja. Eno osrednjih zgodb te mehanizirane, a poetične pokrajine predstavljata slonica in mali slonček, ki po materini smrti ostane sam, podoba raja pa se tako z zgolj enim dejstvom, ki ozračje napolni z žalostjo, spremeni v izgubljeni raj.

Nika Arhar