SNG Opera in balet Ljubljana je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma uprizorila Puccinijevo opero Madame Butterfly. Režiser Giulio Ciabatti je delo obdržal v izvirnih okvirih japonske tragedije. Na novinarski konferenci je dejal, da je želel poudariti osamljenost gejše Čo Čo San in njeno žrtev iz ljubezni do človeštva.

Režija sloni na elementu osamljenosti
Kot je dejal ravnatelj SNG-ja Opere in baleta Ljubljana Mitja Bervar, bodo slavno tragedijo v Ljubljano pripeljali iz tržaškega Opernega gledališča Giuseppe Verdi. Po Bervarjevih besedah ne gre za ponavljanje tega, kar je bilo že stokrat videno. Minimalna scenska postavitev in do potankosti izdelani kostumi bodo operno igro privedli do bistvenih prvin.

Kot je povedal Ciabatti, je režijo snoval na elementu osamljenosti, ki spremlja Čo Čo San na njeni življenjski poti. Osamljena je kot mala deklica, ki ji umorijo očeta, je osamljena ženska v hiši gejš, osamljena nevesta in osamljena, hrepeneča mati.

Ciabatti je še povedal, da so opero Madame Butterfly skozi zgodovino uprizarjali na dva načina. Prvi se kot intimna družinska drama prilega zadržanim japonskim običajem, drugi pa poudarja razlike med ameriško in japonsko kulturo.

Brezmejna ljubezen do otroka in človeštva
V vlogi Čo Čo San bo nastopila sopranistka Takesha Meshe Kizart, ki vidi ključni element glavne junakinje v njeni brezmejni ljubezni do otroka, ki ga je rodila svojemu ameriškemu možu, poročniku Benjaminu Pinkertonu. Ta ljubezen se z njeno žrtvijo na koncu manifestira kot ljubezen do vsega človeštva.

V vlogi Pinkertona se bo predstavil tenorist Branko Robinšak, ki je poudaril, da so lahko družbene razmere, ki jih ponazarja dramska zasnova opere, zelo podobne resničnim razmeram. Tako se na čelo družbe prerinejo le priložnostni lahkoživci, kakršen je univerzalno negativen lik Pinkertona. Poleg Robinšaka bo v vlogi Pinkertona nastopil tudi Marc Heller. Oba sta v vlogi poročnika Pinkertona že nastopila.

Orkester, ki premore 12 prvih violin, bo vodil maestro Loris Voltolini. Ravnatelj Bervar je poudaril še, da bo delovanje operno-baletne hiše v prihodnosti temeljilo predvsem na sistemu mednarodnih koprodukcij in gostovanj.

Puccinija pretresla tragična zgodba
Izvirnik z naslovom Madama Butterfly je bila opera v dveh dejanjih skladatelja Giacoma Puccinija, italijanski libreto pa sta napisala Luigi Illica in Giuseppe Giacosa. Puccinija je navdihnila kratka zgodba Madame Butterfly (1898) Johna Lutherja Longa, ki jo je v dramsko obliko preobrazil David Belasco. Tragična zgodba o ljubezni prevarane Japonke je Puccinija po ogledu uprizoritve tako pretresla in prevzela, da se je v hipu odločil za uglasbitev te jasne in učinkovite drame. Delno naj bi ga navdihnil tudi roman Madame Chrysanthème (1887) Pierra Lotija. Po mnenju nekaterih pa naj bi opera temeljila tudi na dogodkih v Nagasakiju v 90. letih 19. stoletja.

Opero so prvič uprizorili v dveh dejanjih 17. februarja 1904 v sloviti milanski Scali, a je kljub zvezdniškim igralcem - sopranistki Rosini Storchio, tenoristu Giovanniju Zenatellu in baritonistu Giuseppu De Luci - v glavnih vlogah naletela na zelo slab odziv. Menda zato, ker jo je Puccini dopolnjeval tik pred zdajci in ni bilo dovolj časa za vaje. Kritiki so skladatelju očitali neizvirnost in plagiatorstvo. Vse skupaj pa naj vendarle ne bi temeljilo na slabi kakovosti, marveč na spletkah in zavisti njegovih poklicnih tekmecev, čeprav je imela prvotna različica z dvema dejanjema nekaj pomanjkljivosti. Te je na predlog dobronamernih kritikov Puccini odpravil s predelavo.

Med drugim je drugo dejanje razdelil na dva dela in opera je postala tridejanka. 28. maja 1904 so novo različico uprizorili v Brescii in bila je velik uspeh. Leto pozneje so predstavo uprizorili v londonskem Covent Gardnu, sledili sta premieri v Parizu (1906) in Berlinu (1907), v Ljubljani pa je prvič zaživela na odru leta 1908.

Skladatelj v opero izlil svoje srce in dušo
Puccini je dejal, da je z Madame Butterfly ustvaril opero, v katero je izlil svoje srce in dušo. Vse življenje jo je označeval kot svoje najboljše in najsodobnejše delo. Usoda japonske ženske, ki ne doživi izpolnitve svoje ljubezni in se na koncu z lastno roko požene v smrt, je skladatelja nedvomno globoko pretresla, saj je v tej zgodbi dosegel izjemno zlitje svoje ustvarjalne skladateljske moči z lirično in pretresljivo psihološko dramo osrednjega lika.

Struktura tega glasbenega dela daje na zunaj močan vtis sklenjene celote, po drugi strani pa notranja zgradba opere temelji na subtilnem detajliranju in mozaični gradnji. Glasbeno se je Puccini v nekaterih elementih z uporabo harmonskih in barvnih sredstev že približal impresionizmu. Poseben poudarek je tudi na eksotičnem prizvoku, uporabi in ustvarjanju novih japonskih melodij ter v primerjavi s prejšnjimi deli bolj prefinjeni uporabi leitmotivov. Vsemu navkljub pa je Madame Butterfly še vedno italijanska opera in se puccinijevskemu belcantu, skladateljevemu osebnemu pečatu, nikakor ne more izogniti.

M. Butterfly - druga zgodba, ista ljubezen
Opera Madame Butterfly je doživela številne filmske priredbe: prvo že leta 1915 v obliki nemega filma. Leta 1993 pa je ameriški režiser David Cronenberg posnel film M. Butterfly, scenarij je po svoji istoimenski drami priredil David Henry Hwang. V filmu z Jeremyjem Ironsom v glavni vlogi gre sicer za drugačno zgodbo kot v operi Madame Butterfly, osrednja tema pa jima je skupna: nesmrtna ljubezen, in to kljub razočaranju in prevari.

Francoski diplomat Rene Gallimard (Irons) se med službovanjem v Pekingu nesmrtno zaljubi v kitajsko operno pevko Song (John Lone), ki zanj deluje kot vohunka. Gallimard pa vseh 20 let njunega romantičnega razmerja ne opazi (ali pa to zanika?), da v tradicionalni kitajski operi vse vloge igrajo moški - torej je tudi Song v resnici moškega spola. Ko Gallimardu Francozi sodijo zaradi izdajstva, se mora sprijazniti z resnico - ker ne more prenesti dejstva, da je njegova ljubimka pravzaprav moški, sam prevzame vlogo Butterfly, ženske, ki je umrla zaradi lažne ljubezni ...