Na povabilo samega Placida Dominga, ki je stolček umetniškega vodje opere v Los Angelesu zasedel leta 2001, sta si Woody Allen in William Friedkin razdelila režijo Puccinijevega Il Trittica, trojčka oper v enem dejanju. Premiera težko pričakovanga Triptiha je v soboto v pogon spravila sezono paviljona Dorothy Chandler, dvorane, ki je nekdaj gostila podelitev oskarjev.

Naslednji večer je bila na sporedu še bolj presenetljiva predstava: operna priredba znanstvenofantastične uspešnice The Fly iz leta 1986 (že to je bila priredba kultnega filma iz 1958), ki jo je režiral kar isti mož - David Cronenberg. "To je pripoved o ljubezni, smrti in skrajnem žrtvovanju," je zgodbo o znanstveniku, ki mutira v muho, opisal Howard Shore, skladatelj, ki je napisal glasbo za trilogijo Gospodar prstanov in seveda za Muho, tako filmsko kot zdaj tudi operno različico.

Navdušenost odtehta izkušnje
Čeprav Cronenberg, Allen in Friedkin nikakor niso prvi režiserji, ki so filmsko kamero začasno zamenjali za operno hišo - pred njimi so bili med drugim Roman Polanski, Robert Altman in John Schlesinger - je pred nami vseeno precej nenavadna gruča. Za Cronenberga in Woodyja je to prvi spopad z operno režijo, kar Placida Dominga, ki si je za vodilo vzel iskanje svežega pristopa, niti najmanj ne moti. Nasprotno - Woodyja Allena si je želel "rekrutirati" tako močno, da ga je prepričeval kar štiri leta (ta se je naposled vdal z besedami: "Nimam pojma, kaj delam. Ampak nesposobnost mi ni doslej še nikoli preprečila, da se ne bi v kako reč zagnal z navdušenjem. (...) Potrudil se bom, kolikor se bom mogel, potem pa jo bom popihal in pustil, naj v katranu in perju povaljajo Friedkina.") Tu morda velja omeniti, da Allena na premieri v soboto ni nihče videl ...

Če ne drugega, Gianni Schicchi, tisti del trilogije, ki ga je režiral Allen, vsaj velja za komedijo, kar je nevrotičnemu Newyorčanu nedvomno pisano na kožo.

Pravzaprav je moral David Cronenberg narediti bolj tvegan žanrski preskok: futuristična zgodba o znanstveniku, čigar DNK se nekako zmutira z genskim zapisom navadne muhe (lepljivo-krilati rezultat si najbrž predstavljate), se ne zdi ravno idealna za avditorij opere. Bil pa je Cronenberg obkrožen z ustvarjalci s podobno vizijo: ne le Shore v vlogi skladatelja, kot libretist se mu je pridružil stari prijatelj, dramatik David Henry Hwang (po Hwangovi dramo Madame Butterfly je Cronenberg leta 1993 posnel film - isto tematiko pa je v eni od svojih oper obravnaval tudi - Puccini ... ).

Še preden so operni kritiki lahko pošteno "zagrizli" v operne podvige minulega konca tedna, se težnja "Hollywood-gre-v-opero" razrašča naprej: če verjamete ali ne, v kratkem se nam obetata še operi Neprijetna resnica in Gora Brokeback.

Ana Jurc