Dramo francoskega romantika, sodobnika slovenskega pesniškega virtuoza Franceta Prešerna, je prevedel Marko Crnkovič. De Brea je prispeval še sceno, na kateri je Bakovič približal stiske in dileme poraženega pesnika. Avtor je vzor zanj našel v zgodovinski osebnosti, angleškem pesniku Thomasu Chattertonu, ki pa je pri osemnajstih letih naredil samomor. Drama je postavljena v londonsko okolje leta 1770. Nastopili so še Janez Škof, Petra Govc, Bojan Emeršič, Valter Dragan, Dare Valič, Vojko Zidar, Boris Kos in Nika Vižintin.

Avtorjevo tolmačenje
De Vigny je v uvodu k prvi objavi Chattertona leta 1834 med drugim zapisal, da "verjame v prihodnost in univerzalno potrebo po resnih zadevah: zdaj, ko se ljudje sredi bistveno pomembnejšega dogajanja tako radi kratkočasijo s šokantnimi otročarijami, se mi zdi, da je prišel čas za miselno dramo". Chatterton je v avtorjevem tolmačenju zgodba o mladeniču, ki je zjutraj napisal pismo in do večera čaka na odgovor - in ko ga dočaka, umre. De Vigny je hotel, kot pravi, prikazati poduhovljenega človeka, ki ga zaduši materialistična družba skopuških preračunljivcev, ki neusmiljeno izkoriščajo inteligentnost in delavnost.

Uprizoritev zvesta besedilu
Uprizoritev drame Chatterton prihaja s knjigo njegove poezije, ki jo je prevedel pokojni Janez Menart in je v slovenskem prevodu izšla šele lani. Ljubljanska postavitev zvesto sledi besedilu, je pojasnil ravnatelj Drame Pipan.

Režiserjev pogled
Osnovno gibalo besedila Diego de Brea vidi v neskončnem hotenju pri vseh likih, ki pri sebi ugotavljajo svoj manjko; drama poteka v polju vere, strasti do mišljenja, ljubezni in smrti. Želja je dinamizirana do skrajnosti, polje iskanja vmesnega med željo in užitkom pa je neulovljivo. Vsak lik je v vseh pogledih - čustvenem, čutnem, mišljenjskem - vzpostavljen do skrajnosti. Cahatterton za režiserja ni ubogi pesnik, temveč prej avantgardist, bodočnik, drugačnik, ki v mirni tok vpelje dogodek. Njegova čistost in osvobojenost (tik pred samomorom) vnaša totalen nemir, ki je nevaren. Kot je še povedal režiser, so pri postavitvi besedilo skušali prizemljiti, da ne bi delovalo teatralno, patosu pa so se izognili s kadriranjem, s kontrapunkti stanj. Chattertona so razsvetlili, da žari.

Vignyjev Chatterton je ob Mussetovem Lorenzacciu vrhunec francoske romantične drame. V preprostem, neposrednem in pesniško močnem slogu predstavlja idealizirano zgodbo Thomasa Chattertona, genialnega mladeniča, ki je že pri desetih letih pisal poezijo, vendar vedno pod imenom meniha Rowleyja iz petnajstega stoletja. Romantična usoda mu je namenila samomor v skrajni revščini in posmrtno slavo, Vigny pa ga je postavil za arhetip nerazumljenega romantičnega pesnika, ki še danes včasih zaznamuje umetnike. (SNG Drama)