Marijin evangelij (The Testament of Mary) izpod peresa irskega romanopisca Colma Toibina namreč ponuja "alternativno" interpretacijo življenja device Marije, ki se omenjeni organizaciji zdi "bogokletna".

"Irski pisatelj daje pri izražanju svojega prezira nad evangeliji, krščansko tradicijo in sveto Marijo svoji domišljiji proste roke," so pri organizaciji Ameriška družba za obrambo tradicije, družine in lastnine zapisali v daljši izjavi na svoji spletni strani. Posebej izpostavijo še, da je dramo napisal "zaprisežen homoseksualec", režirata in v njej nastopata pa "odkriti lezbijki, namreč irska igralka Fiona Shaw in Deborah Warner".

Marijin evangelij je monodrama, ki jo je Toibin za oder priredil po predlogi lastne novele. V njej popisuje Marijino življenje po Jezusovem križanju; prikaže jo kot jezno, zagrenjeno žensko, ki dvomi o božanski naravi svojega sina.

S transparenti na Broadway
Ameriška družba ugotavlja, da je drama "ne le bogokletna, ampak tudi heretična. Prikaže karikaturo blažene Device Marije in implicitno zanika vse dogme, ki jih je Cerkev v zvezi z njo vzpostavila." Pred gledališčem Walterja Kerra, v katerem ta teden uprizarjajo predpremierne predstave, se je tako zbralo približno 50 protestnikov; med njimi so bili tudi otroci. Uradna premiera predstave, ki jo oglašujejo sz geslom "Kdo je najbolje poznal Jezusa?", je napovedana za 22. april.

Ženska iz mesa in krvi, ne pa ikona
"Premisa predstave je, da skušajo ti tipi (apostoli, op. n.) napisati zgodbo o tem, kaj se je zgodilo pred nekaj leti ter jo narediti globalno. In širiti vero na podlagi smrti nekega človeka," je v nedavnem intervjuju povzela Fiona Shaw, igralka, ki si oder med predstavo deli zgolj z ujedo v kletki. "Marija ima svojo zgodbo, in trdno odločena je, da jo bo povedala. Colm je seveda zgodbo rahlo preoblikoval in zapolnil praznine v njej. Marija je bila priča in ni ji bilo pretirano všeč, čemu je bila priča: strah jo je bilo množic, ki so se začele zgrinjati zaradi njenega sina. Težko se je tudi sprijaznila s tem, da naj bi delal čudeže. Zdi se ji, da se je sam spravil v nevarnost z velikopotezno gesto, s katero je očitno zdaj povezana tudi sama."

Toibin tako pomete z Marijo kot poosebitvijo brezmadežne spokojnosti, ki jo poznamo iz verske umetnosti, in iz Jezusove matere ustvari kompleksno žensko iz mesa in krvi, ki jo v zadnjih tednih življenja parajo žalost, dvom, skepsa in vztrajno zanikanje "uradne verzije" dogodkov. Sama ni namreč naredila ničesar, da bi ustavila križanje. Bala se je političnega pregona vseh svojih bližnjih in se raje skrila v množici; prav tako ni skušala sneti Kristusovega trupla s križa. "Bila sem tam ... pravite, da je odrešil svet," vrže v obraz piscem evangelijev. "Ni bilo vredno."