Kot je povedal Maroševič, besedilo odlikuje pronicljiv, piker, zajedljiv, a nikakor ne žaljiv jezik, ki ga je navdušil in navedel k razmišljanju o uprizoritvi.

Molière, do konca izprijen človek
V knjigi Prekleti kadilci, ki je nastala kot odgovor na sprejetje slovenskega protikadilskega zakona, Makarovičeva na duhovit način prikaže kronološki pregled razvoja kajenja. Pripoved je polna najrazličnejših zgodovinskih imen, ki so podlegla kadilski razvadi. "Marsikateri priden študent naivno verjame, kakšen genij je bil na primer veliki Molière; v resnici pa je bil to do konca izprijen človek, pa ne samo zato, ker se je pečal s tako umazanijo, kot je gledališče zmeraj bilo in je še danes, ampak zato, ker je kadil, kar mu je prišlo pod roke: smotke, pipe, čedre, žvečil in pljuval smrdljivo žlindro okrog sebe," je odlomek iz knjige, ki so ga izpostavili na spletni strani Slovenskega narodnega gledališča Maribor.

Maroševič se konkretnim imenom v predstavi izogiba, saj pravi, da ne bi rad begal ljudi. Sicer pa sledi sporočilu literarne predloge, ki v odsotnosti moraliziranja in z veliko humorja prikaže svojevrsten pogled na kadilsko razvado. Zaradi močnega poudarka na jeziku se je odločil za minimalno scenografijo, zato ima poleg sebe na odru le pepelnik in barski stolček. Čeprav je osebno tudi sam "eden izmed prekletih kadilcev", v nasprotju s pričakovanji na odru ne pokadi niti ene cigarete.