"Naslednji bodo na vrsti tisti, ki opravljajo splav, potem pa že ... ateisti," je v svoji značilni maniri nadaljevala pisateljica. Makarovičeva, ki v javnosti ne nastopa ravno pogosto, je prav enega najhladnejših dni v letu izbrala za predstavitev ponatisa svoje knjižice Prekleti kadilci iz leta 2001. Na "nebeškem mrazu" (ker mraz pač ne more biti peklenski, kot je pojasnil moderator pogovora Andrej Rozman) pred lokalom ob Ljubljanici (in ne v njem) smo se zbrali zato, da so vsi prisotni, ki jim je do tega bilo, lahko v miru prižgali cigareto. Torej nekakšen protiudarec naraščajoči nestrpnosti do kadilcev in zakonu, ki je "podvrsto človeštva, ki kar noče in noče prenehati s kajenjem", izrinil - na hladno.

Divide et impera?
Satirični esej o "kadilski golazni" sicer ni nov, a z novim in poostrenim kadilskim zakonom se je zdel čas primeren za ponatis. "Kolikor Rodetu ni uspelo razklati slovenskega naroda, je to uspelo sedanji vladi. Razklano ljudstvo je lažje obvladovati in manipulirati. Nekomu je treba prilepiti nalepko manjvrednosti in nato nanj naščuvati drhal." Težnje, da je treba kadilce (in druge marginalizirane skupine) "kar pobiti", pa je krasen "ventil za fašistoidnost".

Brez Slovenceljnov ni šlo
Da ne bo pomote, Makarovičeva nima nič proti "pravim" nekadilcem, "tipične slovenceljske riti" pa se ji zdijo vsi, ki so zaradi novega zakona opustili kajenje ali pa celo trdijo, da zakon podpirajo, ker so zaradi njega lažje prenehali.

Mnenje si mora vsak ustvariti sam
Ker je knjiga Prekleti kadilci satira, o njej pisateljica noče razpravljati - "Treba jo je brati, nato pa se bodisi smejati bodisi razburjati ali pa seveda klicati prekletstvo nad avtorja".

Sama pravi le, da se čuti dolžna še naprej kaditi. "Spričo zakona, ki je absolutno fašističen, se mora potruditi in kaditi tudi kdo, ki mu to ne paše.To postaja stvar značaja." In ni ji bilo vedno lahko - "Koliko muke je bilo potrebne, da sem se navadila kajenja! Neštetokrat sem visela nad straniščno školjko - ampak za dobro stvar se je treba potruditi."

Pa naj kadijo nadomestke!
Knjiga je pisateljičin "osebni upor", drugi kulturniki naj se zase postavijo sami. Roza je v zvezi s tem izpostavil predvsem tisti del zakona, ki zadeva kajenje v gledaliških predstavah in filmih. "Še huje kot to, da je kajenje prepovedano, se mi zdi to, da se umetniki nad zakonom pritožujejo, namesto da bi preprosto kadili naprej."

"Obratna diskriminacija"
Na koncu smo lahko tudi na lastni koži preizkusili, da nestrpnost rojeva nestrpnost: Makarovičeva je knjige podpisovala samo kadilcem. Tisti, ki so se ji zdeli "sumljivi", so morali to tudi dokazati. "Malo moram pa tudi jaz diskriminirati; nenazadnje me zebe in moram prihraniti kaj časa."

Ne spreglejte avtoričinih sočnih izjav v posnetkih na desni.

Ana Jurc