McPherson preprosto temo poda skozi ljubezen gledališkega kritika v mlado igralko, zgodba, ki bi lahko spominjala na krizo srednjih let, a se avtor temu spretno izogne. Avtor pripovedi nikoli ne prekine, ampak spretno vijuga in menja načine pripovedi in pripovedništva, od kratkih misli, ki jih pijan človek lahko nameni samemu sebi, do pravljičnosti, ki bi bila vredna bratov Grimm in izvira iz spomina na zgodbe, ki mu jih je povedal vampir William. Nenavadno je opisano kot vsakdanje, vsakdanje pa se spušča v temo groteske.

Rezultat tega mešanja je dokaz, da zgodbe v življenje vnašajo red in globino. Na koncu je jasno, da se junak igre ne bo prepustil vampirjem in večnosti, ampak bo raje obdržal svojo človeško bolečino, saj je ta material za zgodbe. Resnica je lahko relativna, zgodbe pa so resnične.

"Božiček je igra za enega igralca. Igra le eno osebo in se nič ne pretvarja. Samo pove nam zgodbo. In po moje je to vsa umetnost," pravi o svoji monokomediji avtor sam. "Kadar se dva ali več igralcev pogovarjajo na odru, se nam ni težko pretvarjati, da v bistvu niso v gledališču. Če so dobri, potem so lahko kjerkoli."

Po mnenju New York Timesa najboljši dramatik svojega rodu
McPhersonovo pisanje odlikujejo izjemna karakterizacija, živost likov ter jasen, sugestiven in duhovit tok pripovedi. Dramatik, ki ga je The New York Times proglasil za najboljšega dramatika svojega rodu, je za delo Božiček leta 1997 prejel nagrado George Devine.

"Božič je lahko za večino nas zelo delaven. S prijatelji se srečujemo ob večerih po pubih. To lahko postane kot delo, kot da je to tvoja bizarna zaposlitev. V to je vključeno tudi spoznavanje kopice novih ljudi. Prijateljev od prijateljev. Včasih zna biti to prijetno, včasih pa prav mučno. Lanski božič sem se odločil prebijati led tako, da sem vsakemu novemu znancu povedal debelo laž. In to je to," je dejal.

Od dramatike do filmskega scenarija
McPherson je leta 1999 prejel tudi nagrado Laurencea Oliviera za najboljšo novo igro za dramo Jez, leta 2006 je bil nominiran za nagrado tony za dramo Sijoče mesto. Slovensko občinstvo ga je doslej spoznalo z Jezom (SNG Drama Ljubljana, 2001), Rum-vodko (Gledališče Ptuj, 2004), Dublinsko zgodbo (Gledališče Koper, 2004) in Sijočim mestom (Mestno gledališče ljubljansko, 2010). Piše tudi za film, začetek njegove kariere filmskega režiserja zaznamuje The Eclipse (2008). The Eclipse je priredba grozljivih zgodb Billyja Rocha, v filmu sta zaigrala Aidan Quinn in Ciaran Hinds. Za scenarije in režijo prejema dobre kritike, dobro so sprejete tudi med gledalci. Drama The Girl from the North Country, v katero je vključena glasba Boba Dylana, je julija doživela premiero v londonskem gledališču Old Vic, januarja 2018 se je preselila na West End.

Poleg režije podpisuje Srpčič tudi dramaturgijo, scenografijo, kostumografijo in prevod, prav tako pa je poskrbel za izbor glasbe. Na videoposnetkih se v odrsko pripoved vključuje še Urška Centa. Ptujska premiera predstave bo januarja.