Operne predstave Knez Igor, koprodukcije Opere in baleta SNG-ja Maribor in SNG-ja Opera in balet Ljubljana sem se veselila že nekaj tednov. Predvsem zato, ker na oder postavlja staroslovanski ep o Igorju Svjatoslaviču (1151-1202), voditelju kneževine Novgorod-Severski, in nas tako vsaj malo opominja na obstoj tudi pri nas malo znanega slovanskega slovstva srednjega veka.

Začetek je bil obetaven. Ob vstopu na prizorišče se je obiskovalec zazrl v dve orjaški pravoslavni ikoni. Očarljivo. Scenografija - imitacija z visoko travo poraslih ukrajinskih step - je učinkovala nekoliko siromašno, zato pa je domišljijo že pred začetkom predstave buril orjaški krog, pritrjen na zadnjo steno odra. Ob prihodu dramskih oseb je zažarel in žarel je še naprej in spreminjal je barve. Vsenavzočnost tega objekta, ki me je v trenutku spomnil na znanstvenofantastično serijo in film Zvezdna vrata, je bila moteče neuglašena s siceršnjo pastoralo na odru. Pa ni bila edino, zaradi česar se je predstava na trenutke zdela absurdna.

Pretiravati pač ne bi bilo treba
Veliki vojščak knez Igor nikakor ni bil velik. Seveda ne namigujem na fizično postavo Marka Kobala, ki je tokrat upodobil Igorja. Glasu je manjkala mogočnost, igra ni bila prepričljiva in zazdelo se mi je, da ga je zasenčila še celo molčeča črna postava, ki je spremljala duhovniški zbor. Zasenčil ga je tudi glavni negativec in razuzdanec gališki knez Vladimir (Pavlo Prijmak), ki pa se je prehitro razgalil in tako že ob svojem nastopu na odru 'izkazal' svojo pozneje razgaljeno zlobo. Na splošno je bila igra moškega dela ansambla šibka; pravzaprav bi bil bolj na mestu izraz silovito močna. Pristala je namreč v pretiranem karikiranju, kakršnega seveda ne bi zamerili vaški amaterski gledališki skupini, od poklicnega opernega ansambla pa bi pričakovali nekoliko več verodostojnosti. Pa čeprav je opera medij, ki zahteva pretiravanje in klišejskost v igri.

Odrešujoča ženska gracioznost
Vendar je treba ujeti pravo mero. To je uspelo Irini Dac, ki je upodobila Igorjevo ženo Jaroslavno. Dačeva kot žalujoča žena, Dačeva kot sogovornica in podpornica kmečkih deklet, Dačeva kot nasprotnica utelešenja neuglajenosti Vladimirja … Bila je prepričljiva in trenutki njenega sola so bili vrhunec prvega dela predstave. Tudi zato, ker so bili blagodejna antiteza siceršnji kričavosti produkcije. Večji del prvega 'polčasa' je bil oder prenapolnjen s preglasnimi in preveč telesno dejavnimi liki (celo pijanci v zadnjih trenutkih pred omahnitvijo v sen so nenehno opletali z rokami in z glavo).

Lahni drnec pravoslavnih duhovnih
Splošna gneča je preprečevala porajanje vzvišenega, veličastnega, fascinantnega trenutka, kakršnega bi pričakovali od predstave, zgrajene na nacionalnem epu. Splošni 'histeriji' so se 'vdali' celo pravoslavni duhovni, ki so za pravoslavno duhovščino - ta slovi po svojih počasnih in vzvišenih obredih - kar nekoliko hektično korakali gor in dol po odru. Motile so tudi preočitno umetne brade nekaterih od njih, zaradi katerih so ti prav zares spominjali na nekatere like iz Vojne zvezd in tako še podkrepili občutek distorzičnosti predstave, ki ga je ves čas ustvarjala prisotnost 'Zvezdnih vrat'.

Pravoslavno čaščenje vojnih poražencev
Če smo popolnoma pošteni, absurdnih elementov predstave niti ne bi smeli obsojati. Vsakomur, ki je malo zgodovinarja, se zazdi absurdna že sama zasnova opere Knez Igor. Ni dvoma, da je zgodba o vojaškem pohodu pogumnega kneza primerna snov za obdelavo v operi. Nenavadno pa je, da si jo je izbral skladatelj, ki velja za pripadnika ruskega romantičnega nacionalizma. Igor Svjatoslavič namreč ni nekdo, na kogar bi je ponosen vsak Rus. Voditelj, ki v vojnem pohodu izgubi celotno vojsko, nato pa pobegne iz sovražnega tabora, kjer kot talca pusti svojega sina, ne more biti vzor.

Morda pa obstaja nekaj, čemur bi lahko dejali pravoslavni sindrom? Spomnimo se samo na srbsko čaščenje prav tako nič kaj zmagovite kosovske bitke … Skladatelj Aleksander P. Borodin je zgodovino sicer nekoliko priredil in jo naredil očarljivejšo. Pozornost s kneza kot nejunaka je preusmeril na končni akt sprave med Igorjevo kneževino in njej sovražnimi plemeni Polovcev, ki ga zapečati poroka med Igorjevim sinom in hčerjo polovskega kana Končaka.

Prva slutnja nastopa Valkire
Opozorilo: Zgoraj priobčenemu pisanju manjka objektivnost. Spisano je bilo namreč po ogledu zgolj polovice predstave. Vzrok za zapustitev prizorišča ni bila predstava. Ta se pomanjkljivostim navkljub nikakor ni vlekla, zato pa je bil mraz prehud. Doma sem ravno še ujela zadnjo četrtino štiriurne operne predstave Valkira (Richard Wagner), ki jo je neposredno s festivala v Aix-en-Provenceu prenašala televizijska postaja Arte, in tako tematsko zaokrožila večer. Tako pa sem dobila tudi svoj odmerek monumentalne privzvišenosti in s tem slutnjo gostovanja Litovske državne opere in baleta, ki bo prav to Wagnerjevo glasbeno dramo v nadaljevanju festivalskega poletja predstavila v Ljubljani.

Polona Balantič