Trpko in pretresljivo dramo o zastrupljenih družinskih odnosih, ki delujejo sprva povsem običajno in vsakdanje, gledališči uprizarjata kot poklon lani umrlemu pisatelju, dramatiku in režiserju Marku Sosiču. Ustvarjalci uprizoritve si želijo, da bi duh, ki veje iz predstave, čim bolje raznesli po prostoru.

Po odzivih sodeč jim je to tudi uspelo. Vojnovića je presenetilo, koliko ljudi mu je po tržaških ponovitvah (premiera predstave je bila 21. januarja v SSG-ju Trst) povedalo, da jih je predstava ganila do solz. Prav to, da se gledalcev tisto, kar vidijo v gledališču ali filmu, dotakne, se režiserju, ki se je prvič lotil odrske režije, zdi posebej pomembno.

Predstava ne daje odgovorov, odpira pa številna vprašanja, pove režiser. Tako se vsak gledalec lahko tudi sam odloči, ali posamezne like obsoja ali ne, predvsem pa jih poskuša razumeti.

"Kot se je nehvaležno lotiti projekta, ki je nekako poslovilno delo nekoga, pa me je v bistvu na neki način to postavilo kot režiserja v udoben položaj. Že na začetku je bilo zelo jasno, da ne gre za moj avtorski projekt, ampak da je to prevsem Markova predstava," pove Vojnović in pojasni, da je ekipa tako znotraj tega gradila like in zgodbo.

Tišina lahko veliko pove
Igralka Nikla Petruška Panizon pravi, da je Sosič v tem besedilu na neki način obnovil ves svoj opus, zato se je na začetku zdelo, da bodo zaradi zgoščenosti dramo težko postavili na oder. Vendar pa, kot so ugotovili, lahko tišina včasih zelo veliko pove.

Tudi drugi igralci – Primož Forte, Borut Veselko in Živa Selan – so povedali, da sta jih pri nastajanju predstave hitro prevzeli posebna energija in povezanost. Direktor Prešernovega gledališča Kranj Jure Novak pa prav v tem, da se tvorijo nove gledališke skupnosti, vidi izjemen pomen koprodukcij. Tokrat sta dva tržaška igralca, en kranjski in ena gostujoča igralka ustvarili pravo gledališko družino, kar se v predstavi, kot je poudaril, tudi pozna.

"Na neki način smo skozi ta študij resnično postali neke vrste družina, kar je sicer vedno želja ustvarjalcev, ni pa to običajno," je povedala dramaturginja Marinka Poštrak.

Travme, ki se prenašajo iz generacije v generacijo
Presežek drame vidi v večplastnosti dramskih likov in njihovi človeškosti, v kateri Sosič neizprosno išče izvorne korenine nacionalizma in ksenofobije. Meja sneženja je igra o prikrivanju, zgodba o nestrpnosti do tujcev, ki korenini v globokih družinskih travmah in se prenaša iz generacije v generacijo, dokler se ta krog ne preseka z odpuščanjem in toleranco.

Soditi je treba o dejanjih, ne tega prenašati na človeka
Po Veselkovih besedah Sosič v svoji drami govori predvsem o tem, da si sami izbiramo, kako bomo v svojem okolju delovali. V življenju počnemo dejanja, ki so vredna obsojanja, a za to še ni potrebno, da bi nekoga ožigosali. Treba je soditi o dejanjih in ne tega neposredno prenašati na človeka, o sporočilu drame razmišlja Veselko, ki si želi, da bi s predstavo občinstvo pripravili do intimnih razmislekov.

Pri uprizoritvi so sodelovali tudi asistent režije Francesco Borchi, kostumografinja je Jelena Proković, scenograf pa Marco Juratovec. Avtorica glasbe Tamara Obrovac, oblikovalec luči Jaka Varmuž, oblikovalec maske Matej Pajntar in lektor Jože Faganel.