Če bi te besede Antigona izrekla na katerem koli od slovenskih odrov, bi seveda imele povsem drugačno, na neki način 'dodatno' konotacijo. Ker pa gre za sklep predstave, ki je nastala v berlinskem Deutsches Theatru, gre 'le' za dokončno podčrtanje argumenta, da sta Kralj Ojdip in Antigona dva izmed ključnih 'pratekstov' evropske dramatike in tako rekoč sinonima za tragedijo. Ob omembi upora mrtvih namreč verjetno poleg mene nihče v dvorani ni pomislil na povezavo z kakršno koli aktualnopolitično 'afero', ampak verjetno predvsem na usodno povezanost in kontinuiteto med svetom živih, svetom mrtvih in svetom v domeni božanskih bitij. Ta kontinuiteta je namreč neizogibno ozadje za prikaz dveh večnih tem grške mitologije in dramatike, to je 'pokvarljivosti' človeka in posameznikove nemoči v boju proti usodi, ki jo določa Vesolje.
Iz tragedij nastane epohalna zgodovinska drama
Sicer povod za to besedilo ni niti uprizoritev Antigone niti Kralja Ojdipa; režiser Stephan Kimmig je namreč v trilogijo o propadu mesta Tebe oziroma rodu Labdakidov omenjeni Sofoklejevi tragediji povezal prek vmesnega 'mostu', ki sta ga s Sedmerico proti Tebam in Feničankami prispevala Ajshil in Evripid. Zanimivo je, da ta povezava štirih tragedij o enem osrednjih starogrških mitov ne poglobi tragičnega učinka. Na koncu ne moreš občutiti katarze. Iz štirih tragedij je namreč pod naslovom Ojdipovo mesto (Ödipus Stadt) nastala zgodovinska trilogija in v nizu tragedij se pred nami sestavi nekaj, kar bi lahko imeli za velik zgodovinski roman, ki pa nas (vsaj danes kot ljudi 21. stoletja) na neki način 'zadene' bolj kot bi nas zgolj 'formalni prevod' in prenos izvirnih tragedij na oder.
Ko se po uvodnem nagovoru nevidnega zbora, ki sam napove svojo ukinitev in razglasi, da se do konca predstave ne bo več vrnil, kronološko vrstijo dogodki v Tebah, od Ojdipovega spoznanja svojih grehov, prek spopadov bratov Polinejka in Eteokla za oblast, do propada Teb v apokalipsi, ki po Antigoninem boju za bratovo pravico, 'pobere' tudi vse Labdakide, vsak namig na bogove, ki upravljajo z nemočnim človekom, izgine; pred nami se vrsti zgodovinska tragedija golega človeka. Ta, kot sem namignila že na začetku, veliko bolj kot v nemško (morda bi nemško občinstvo sicer podalo ugovor, ampak me to niti ne zanima, ker tukaj razvijam svoje branje) zagrize v situacijo, v kateri smo se trenutno znašli mi. Kuga – če namignemo na Sofokleja - nas sicer verjetno ne bo pokončala, kaj drugega, strukturno njej sorodnega, pa prav lahko ...
Človek v dolgem krilu na leseni skakalnici
Da je cela zgodovina pravzaprav le epohalni historiat nenehnega ponavljanja istih napak in izbruhov istih patologij človeške narave izpostavi že scena. Na njej je res vse odvisno od človeka; od igralcev. Pred nami je popolnoma golo in v vseh treh delih predstave enako prizoriščer, na katerem je prostor gibanja zamejen z nekakšno leseno 'skakalnico', in na njem stojijo igralci v dolgih krilih in preprostih majicah; moški in ženski liki se razlikujejo le po tem, da imajo prvi bolj grob, moški model čevljev, drugi pa nekakšne 'šolne'; tudi na vezalke. In Kreonta igra ženska. Ženska (Susanne Wolff) je torej tisti, čigar osebni razvoj od diplomata in dobrega kraljevega svetovalca, prek patriarhalnega vodje države, ki mora (bi moral) za ohranitev Teb žrtvovati najmlajšega in najbolj nedolžnega sina, do 'hardlinerja' in tirana, postavi vzporednico in onkraj sklica na prerokbo in voljo 'nebes' razlaga propad države.
Nesrečno leto 429 pr. n. št.
Sofoklej je Kralja Ojdipa, torej prvi (ne pa tudi prvi kronološko, po datumu nastanka) del svoje tebanske trilogije, predstavil leta 429 pr. n. št. To je bilo tudi leto smrti Perikleja, ki je postal sinonim za zlato dobo Aten, v katerih sta cveteli tudi gledališka umetnost in znamenita atiška demokracija, za katero sicer vemo, da moramo njene slavospeve 'jemati nekoliko z rezervo', saj je znano, da je bila enakost in pa pravica do sodelovanja v državniških zadevah priznana le manjšini; drugi pač niso bili državljani; skoraj niti ne ljudje ... Ampak vseeno, Periklejeva smrt in slutnja prihoda Špartancev se odražata v Kralju Ojdipu, retroaktivno pa tudi v tedaj že skoraj dve desetletji dokončano Antigono, za katero si na skrivaj skoraj želim, da bi nastala v letu zadnjega padca 'dobrega' Perikleja in konca atenske zlate dobe. Potem bi bilo pač lažje iskati pomenljive vzporednice med Sofoklejevo dramatiko in politiko/zgodovino njegovega časa. Prav v Antigoni najdemo nekaj vrstic, za katere se zdi, da bi lahko bile napisane včeraj. Ampak prej še k Ajshilu.
Sedmerica proti Tebam ali naravni odpor do demokracije ...
Sedmerica proti Tebam torej - po smrti Ojdipa se njegova sinova (in polbrata) Eteokel in Polinejk zmenita, da se bosta izmenjevala . Na prestolu bo kralj eno leto eden, potem drugi .... No, to se ni zgodilo; oziroma je bila izvedba nepopolna. Ko se je po Empedoklovem letu na prestolu v Tebe vrnil Polinejk, mu prvi pač ni hotel predati žezla. Kar tako pač. No, sledila je vojna, v kateri je Polinejk nad Tebe oziroma nad 'Empedoklove Tebe' popeljal svojo (tujo) vojsko in v njej sta v dvoboju umrla oba brata. To je preludij k Antigonini tragediji, je pa seveda tragedija o propadu vseh udeleženih v zgrešenem in tudi zločinskem vztrajanju pri 'svoji pravici do oblasti', zaradi katerega je potem delno opustošene še dobršen del domače dežele, simptomatična. Bi jo morali kar postaviti za obvezno čtivo vsem, ki vstopajo v svet politike; tudi (navidezno) demokratične in 'ljudske' parlamentarne politike ...
Kdor vlada le po svojem občutku, kaj kmalu vlada sam v prazni deželi
Kot najbolj aktualna se sicer znova izkaže Antigona. Zaradi te tragedije so več let po Ajshilovi smrti celo na novo napisali konec Sedmerice proti Tebam, da bi ta lahko bila neposredni uvod v Antigono, ki je med drugim tako rekoč nemudoma po krstni uprizoritvi že postala velik hit. Atigona kot simbol modrosti, predvsem pa pravičnosti, je znana stvar. Vendar pa če iščem tiste pasuse v predstavi Ojdipovo mesto, katerih sporočilo lahko neposredno prenesemo na našo trenutno situacijo, se bolj 'uporaben' kot Antigona zdi Haimon, Kreontov sin in Antigonin zaročenec. V njegovem zadnjem dialogu s Kreontom, preden si v ogorčenju nad očetovo obsodbo Antigone vzame življenje, se namreč pred nami Kreont najbolj jasno razkrije kot tisti tip vladarja, ki je v 'navdušenju nad samim seboj' in v avtokratski ekstazi izgubil stik z ljudstvom in svoje vladanje naredil za zadnji cilj države. Ko ga Haimon opozori na ogorčenje ljudstva nad Kreontovo obsodbo Antigone, ki je vztrajala pri pokopu brata Polinejka v 'posvečeni' zemlji znotraj mestnega obzidja, Kreont v nam še preveč znani maniri nekoga, ki ne verjame v svobodno odločanje ljudstva, ampak v njegovem upiranju nujno vidi indice neke zarote zakulisnih sil, surovo odvrne: "Je tudi tebe nalezla? Ali so tukaj res že vsi okuženi s to kugo ugovarjanja, upora?" Tukaj nato sledi besedna izmenjava, ki bi jo lahko nekdo zapisal tudi včeraj. Prav zato jo v lastnem (morda nekoliko slogovno okornem) prevodu navajam tukaj v celoti:
Haimon: "Ne želi se upirati, tebansko ljudstvo. Želi si le modrega vladarja."
Kreont: "Zdaj mi že mesto govori, kako naj vladam?"
Haimon: "Ne uvidiš, kako nepremišljeno zdaj govoriš? Država ne obstaja, kadar si eden podjarmi vse druge."
Kreont: "A če se ta pokaže šibek in nesposoben voditi, grozi kaos."
Haimon: "Kdor vlada le po svojem občutku, kaj kmalu vlada sam v prazni deželi."
Zakoni, vsak dan znova na preizkušnji
Seveda je to na neki način preverjena in nekoliko postana taktika, iskati v antičnih besedilih brezčasna vodila za dobro življenje. Ampak prvo produkcijo repertoarja Deutsches Theatra v tej sezoni (premiera je bila že avgusta 2012) lahko gledamo na ta način. To je tako predvsem zaradi izjemno dobre redakcije izvirnih besedil, iz katere so izpuščeni tako rekoč vsi namigi na 'intervencije' iz sfere bogov oziroma na odvisnost življenja smrtnikov od kapric nesmrtnih. Tako je na odru res vse odvisno od človeka, videc Tejrezias se pa v svojih namigih na to, da 'vidi' s pomočjo zdrave pameti, tudi spremeni iz tistega, ki vidi onstran tega sveta, zgolj v zdravorazumskega starca. Ključen za uspeh vsega je tudi jezik. Vsa besedila je prav za produkcijo Deutsches Theatra na novo prevedel Gregor Schreiner in za njegov jezik lahko rečemo nekaj podobnega, kot smo lahko pred nekaj tedni z zadovoljstvom omenjali po premieri drame Črna žival žalost mlade nemške avtorice Anje Hilling v Mestnem gledališču ljubljanskem: sodoben, a na neki način vendar poln, zahteven, poetičen klasičen jezik. To velja tudi za Ojdipovo mesto.
In ker sem že večkrat namignila na umik bogov iz Ojdipovega mesta, želim omeniti še en drobec iz dialoga med Haimonom in Kreontom, v katerem mladi Haimon po Kreontovi zatrditvi, da je vedno ravnal le v skladu z zakoni, pove še eno bistveno zadevo za vse, ki želijo biti dobri in aktivni državljani; to je misel, da je država živa in da jo moramo vedno znova izumljati na novo, da nam bo dobro služila in da tudi zakoni zato nikoli niso nespremenljivi in večni:
Kreont: "Ali je držati se zakonov napačno?"
Haimon: "Kadar zakoni kršijo božansko pravo."
Tukaj bi seveda mi lahko in morali božansko pravo zamenjati s sklicem na človekove pravice in še nekaj drugih splošnih etičnih načel, ampak namig na nujnost nenehnega prevpraševanja smiselnosti in (ne)potrebnosti zakonov bi moral postati tudi (prvo) politično vodilo.